Pripoved Jake Jakopiča, ki je pred leti premagal Hodgkinov limfom, a se je v obdobju bolezni dokopal do številnih spoznanj, jih nadgradil in jih zdaj deli z drugimi, med drugim tudi v društvu Onkoman, ki ga je ustanovil s prijatelji.
Zbolel v cvetu mladosti
Jaka, zdaj nasmejani mož v srednjih letih in oče treh hčera, je nekdanji nogometaš. Ni pil, kadil, zgodaj je hodil spat. Skratka, živel je zgledno. Zbolel je pri rosnih 24 letih. “Jaz sem dobesedno z igrišča prišel na posteljo. Življenje se mi je ustavilo. Ko bolezen sprejmeš, je tebi najlažje. Živiš v varnem mehurčku,” pripoveduje.
In se spominja: “Med zdravljenjem je tebi pravzaprav najlažje. Za šolo in okolico imaš izgovor, da si bolan. Tudi za stvari, ki si ti jih morda ne ljubi napraviti ali jim prej nisi znal reči ne. Bolezen ti zagotovi svojevrsten mir. Potek zdravljenja ti ne dopušča pretirane aktivnosti.”
Najtežje obdobje pa je, ko ti rečejo, da si zdrav: “Prej je bilo zate poskrbljeno na vseh ravneh, zdaj moraš poleteti iz gnezda. Bil sem poklicni nogometaš, med boleznijo pa sem izgubil devet kilogramov mišične mase.”
Jaka v času zdravljenja:
Moški in bolezni
Ženske se o tegobah, takih in drugačnih, morda še posebej zdravstvenih, lažje pogovarjajo. Kakšni pa smo moški? “Ponavadi prvi zamenjamo gume, gremo na servis takoj, ko zasveti lučka v avtu. Ko te pa nekaj boli, si govoriš, da bo že minilo. Ne bo. Moški smo zaradi tega res ‘trdi’. To je v nas – da prenašamo bolečino in gremo naprej,” je potrjena teza o bistveno večji zaprtosti “dedcev”, ko je govora o bolezenskih simptomih.
Kaj pa, ko “poči”?
Namesto tega pa “iščemo potrditve pri drugih. ‘Frajer’ si, če divjaš z avtom, se z motorjem voziš po zadnjem kolesu, varaš in vse to pripoveduješ naokrog. Dokler nekaj ne ‘poči’. Potem te kolegi pozabijo. Pri zdravju je podobno. Nespameten si, če ne ukrepaš, ko opaziš na primer kri na blatu.”
“Rak je odličen simbol za moškega,” ugotavlja Jaka. “Trden oklep, mehka notranjost. V tujini veliko več ozaveščajo ženske o moških boleznih kot moške o moških boleznih. Saj nas ženske potiskajo k zdravniku.”
V iskanju izgovorov
Tako se je zgodilo tudi Jaku. Zdajšnja žena, takratno dekle, mu je zagrozila, da ga bo pustila, če zdravnici ne bo pokazal izrastkov na vratu.
Iskal je izgovore za simptome. Za srbečo kožo naj bi bil kriv drug pralni prašek. Za potenje naj bi bilo krivo pretiravanje pri ogrevanju. Bulice na vratu naj bi bile ostanek prehlada. Velika bula na vratu naj bi bila posledica udarca na tekmi. Ne, šlo je za povečano bezgavko.
Da je vendarle obiskal zdravstveni dom, je bil kriv “zaslužen” slab sluh. Menil je, da se mu je v ušesih nabralo preveč masla. “Zdravnica mi je dejala, da ne gre za maslo. Bila je mlada, mislil sem si, kako ne vidi tega. Pokazal sem ji še bule in takoj me je pod nujno napotila na Onkološki inštitut. Mislil sem si, kaj komplicira, da izgubljam čas po nepotrebnem. Saj mi nič ni. Kako sem se motil. V enem mesecu sem imel že kemoterapije.”
Hodgkinov limfom velja za zelo ozdravljivega raka, še posebej v današnjih časih. A jaz sem ga imel v tretjem stadiju. Kar je pomenilo to, za kar se borim zdaj, da se je treba opazovati in hitro odreagirati. To je ključ.
Šok za soigralce
Preiskave so pokazale 13 metastaz. Po operaciji je imel 15 kemoterapij in 32 obsevanj. Veliko je bil na morju in bral.
Za njegove soigralce, tedaj se je nogometno udejstvoval v Domžalah, je bila diagnoza velik šok. Niso vedeli, kako bi se odzvali. “Klubu sem zelo hvaležen. Kapetan je bil Nenad Protega, predsednik pa Stane Oražem. Niso vedeli, kako bi mi pomagali. Pogodbo so mi podaljšali še za eno leto, čeprav so vedeli, da ne bom mogel igrati.”
Pisalna terapija
Tako so mu ponudili roko pomoči in sprejetosti, da ni bil izoliran. Prišel jih je pogledat na kak trening ali tekmo, občasno je tudi – sicer bolj slabotno – brcnil kako žogo. Soigralcem je napisal ganljivo pismo.
Nasploh je v tistem času pisanje nanj vplivalo terapevtsko. Tako se je začelo sodelovanje z Društvom onkoloških bolnikov in pozneje društvom Onkoman, ki ozavešča o rakih in boleznih moških.
Društvo Onkoman si želi ozavestiti slovenske moške in njihove bližnje, da obstajajo ljudje, ki jim lahko pomagajo, ko nastopi bolezen. Se spomnite našega intervjuja z njegovim predsednikom Matejem Pečovnikom?
Vranje črni lasje so izginili
Jakova zunanjost se je spremenila. Bil je brez obrvi, brade, las, pred tem pa je imel vranje črno dolgo pričesko. “Videl sem, da se o rakih moških zelo malo govori. Med soigralci – še zdaj imamo pristne stike – sem poskušal biti še vedno enak ali podoben kot prej. Vsako stvar sem jemal kot prednost. Eno leto se mi ni bilo treba briti. Če sem bruhal in mi je bilo slabo, sem vsaj vedel, da terapija deluje. Nič se ne zgodi brez napora.”
Do bolezni je mislil, da se nogomet brez njega ne bo igral. “Ko sem izvedel za diagnozo, sem v trenutku pozabil na nogomet. Neverjetno.”
Vrnil se je na igrišče
Spoznal je ljudi iz kroga atletskega trenerja Srđana Đorđevića, ki so mu pomagali z napravo TMG. Ta poskrbi za merjenje simetrij, hitrosti in moči mišic. Naprava pove, katero mišico je treba obremeniti bolj, da zminimaliziraš možnost poškodb.
Tako se je počasi vrnil na nogometno igrišče. Z ljubljanskim klubom Factor je najprej postal prvak tretje, pozneje še druge lige in znova zaigral tudi v prvi. Odpravil se je tudi v tujino, med drugim na Japonsko. Po raku je nogomet igral še devet let.
Žena ni bila druga mama
Kako pa je njegovo bolezen in vse, kar se je dogajalo v povezavi z njo, sprejela žena? “Takšnega, kot sem. Ni me ‘ujčkala’, pomilovala. Takrat še nisva živela skupaj, jaz sem igral, ona študirala. Nato je dobila službo. Nikakor ni bila neka moja druga mama, ki bi se mi povsem posvetila. Moja bolezen je tudi pri njej pustila posledice, a sem ji hvaležen, da sva vse to prehodila skupaj.”
Kaj pa družba? So bili kolegi razumevajoči? “Počutiš se v redu, a prej zdrav fant prideš v neko družbo povsem bled in shujšan. Spopasti se moraš z odzivi na to, da si se fizično spremenil.”
Vsi mislimo, da smo stari 25 let, dokler te 30-letnice ne začnejo vikati.
Gospodje, poglejte v školjko
Najpogostejši pri moških so rak na modih in prostati, rak prebavil, Hodgkinov limfom, kožni raki … Med nazadnje omenjenimi je pogost rak na ušesih, opozarja Jaka.
“Na plaži se s sončno kremo namažeš po vsem telesu, za ušesi pa najpogosteje ne. Zato bodite pozorni. Moški se premalo opazujemo, prepozno pridemo k zdravniku. Letos imamo akcijo Hitra reakcija na neprimerno sranje poveča možnost za ozdravitev raka prebavil. Moške tako spodbujamo, da malo pogledajo v stranišče. Pregled mod vzame le 30 sekund na mesec. Moški nase ne damo nič. To poskušamo spremeniti.”
Humor pomaga
Tudi s humorjem, ki je včasih rešilna bilka pred tabuji. “Najbolj sproščeni so pogovori o prostati, iz tega smo nekoliko že razvili humor. To je eden načinov za moške. Tu bi rad opozoril, da uhajanje urina ni simptom raka na prostati. Največji simptom zanj je, da te zelo tišči na malo potrebo, urin pa spravljaš ven po kapljicah, težko izprazniš mehur. Urin zadržuje povečana prostata,” pojasnjuje pogosto zmoto.
Poskrbite zase
V Sloveniji obstaja kar nekaj presejalnih programov. “Jaz svojega dreka ne bom pošiljal po pošti,” sliši Jaka neomajno trditi marsikoga. Situacija pa se drastično spremeni, ko te doleti neizogibno.
Primer: “Nekdo v bloku je zbolel za rakom na debelem črevesju. Verjemite, vsa družina je iskala Svitove prospekte po smeteh. Ko je potreba, se zdrzneš in hitro skočiš. Na dobrem avtu ne boš imel najslabših gum, ker bo hitro končal v jarku. Tudi za zdravje bi morali skrbeti najbolje, kot zmoremo. Naš sistem omogoča marsikaj.”
