Aleteia logoAleteia logoAleteia
Pet, 19. aprila |
Aleteia logo
Duhovnost
separateurCreated with Sketch.

Lahko župnik zavrne otroka pri verouku?

smiling happy child in a hat and jacket, holds a children's bible in his hands, goes to Sunday school

Jayakri | Shutterstock

Alojzij Cvikl - objavljeno 19/11/23

"Ni prav, če se ovire sproti ne odpravljajo, ampak poglabljajo. V tej smeri prihaja do vedno večjega nezaupanja in oddaljevanja drug od drugega. Zaplete je pač treba reševati sproti in v sodelovanju vseh udeležencev"

Vprašanje bralca:

V katerih primerih lahko župnik zavrne prisotnost otrok pri verouku? Dogaja se namreč, da bi učenci hodili k verouku, pa so bili zavrnjeni.

Jošt

Odgovarja mariborski nadškof metropolit msgr. Alojzij Cvikl:

Dragi gospod Jošt, zdi se, da se za vašim vprašanjem skriva konkretno ozadje, ki pa ga ne poznam, a menim, da je tistim razmeram treba posvetiti vso pozornost in poiskati vzroke za njihov nastanek. Moj odgovor na tem mestu pa naj bo splošen.

Lahko povem, da sem kar nekaj let poučeval verouk in imel priložnost spoznavati otroke, ki so k verouku prihajali z različnimi spodbudami od doma in tudi z različnimi nameni. Eni so prihajali predvsem zato, da so s tem izpolnili željo staršev ali starih staršev, češ da morajo po tej poti pridobiti vse potrebne pogoje za prejem zakramentov prvega sv. obhajila ali sv. birme.

Za te je bila to večkrat zelo nerazumljiva želja, a so seveda ubogali starejše in prihajali. Razumljivo, da ni bilo zaznati s strani teh teženja, kaj šele želje po sodelovanju pri katehezi. Moja opažanja so bila, da se ti pravzaprav nikoli niso uspeli v polnosti vključiti v sam proces kateheze. Večkrat so po določenem času želeli izstopati in so v želji po pozornosti postali tudi moteči za kateheta in za druge udeležence kateheze.

Povsem drugače pa je lahko potekala kateheza s tistimi, ki so k verouku prišli z zanimanjem. Veliko je prišlo k verouku tudi takšnih, ki so bili s strani staršev ali starih staršev že od svojih najnežnejših let usmerjeni na pot vere. Zanje molitev in duhovne vsebine niso bile popolna novost.

Starši teh niso pripeljali samo do vrat veroučne učilnice ali cerkve, ampak so bili kot starši otrokom tudi v veliko oporo, ko so najprej oni sami vzeli vero zares in jo živeli. Obiskovali so nedeljsko sv. mašo, prejemali zakramente, sodelovali v župniji in s tem dali otrokom najlepši zgled za vrednote, ki v resnici štejejo in za katere se je vredno odločiti. Vse to so seveda ti starši lahko pokazali bolj s svojim življenjem kot zgolj z besedo in zapovedovanjem.

Menim, da v primerih, ko imajo otrok in starši pravi in resničen namen slediti osnovnim ciljem kateheze, se pravi razvijati se v smeri zrele in samostojne osebnosti na temelju evangeljskih vrednot, župnik, katehet ali kdorkoli drugi nima razloga, da bi kogarkoli zavračal ali mu celo prepovedal udeležbo pri verouku.

Res pa je, da se lahko, kot povsod, tudi v odnosu med katehizirancem in katehetom pojavijo prepreke in ovire in da pride do težav. Ni prav, če se ovire sproti ne odpravlja, ampak se poglabljajo. V tej smeri prihaja do vedno večjega nezaupanja in oddaljevanja drug od drugega. Zaplete je pač treba reševati sproti in v sodelovanju vseh udeležencev.

Zgodi se tudi, da župniki in kateheti postavijo nekoliko doslednejše cilje pri katehezi, kar se komu od staršev zazdi kdaj prezahtevno in potem naenkrat niso več pripravljeni sodelovati.

So primeri, ko se kje odločijo voziti otroka h katehezi v sosednjo župnijo. V mestnem okolju, kjer razdalje med župnijami niso tako velike, še toliko bolj obstaja možnost takšne izbire načina kateheze, ki je iz tega ali onega razloga komu “bolj pisan na kožo”.

Mnenja sem, da povsod, kjer katehet in starši sodelujejo v dobro otrok, že s tem svojim sodelovanjem in medsebojnim prilagajanjem, vsak s svoje strani, ustvarjajo razmere, ki so za potek kateheze bistvene, saj spodbujajo pristne odnose, zaupanje in s tem tudi pogoje za rast v veri.

V takšnem iskrenem in prisrčnem vzdušju se težave, ki se na začetku zdijo velike, morda nepremagljive, skozi sam proces rešijo kar same po sebi.

Le katehet, ki pozna konkretne razmere, se lahko otrokom tudi osebno posveti ter jih na najprimernejši način usmerja in spodbuja. V nekaterih župnijah se je v težnji po večji povezanosti s starši uveljavila t. i. “družinska kateheza”, ko h katehezi ne prihajajo le otroci, ampak prihajajo skupaj s svojimi starši. Seveda je za starše pripravljeno srečanje na njihovi ravni in zato posebej.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 72, številka 44.

Tags:
otroci
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.