Brat Cristian prihaja iz Čila, iz mesta Santiago. Je eden izmed bratov v taizéjski skupnosti, kjer med drugim skrbi za družbena omrežja.
Pred Evropskim srečanjem mladih je prišel živet v Slovenijo, da bi pomagal pri pripravah in izvedbi srečanja v Ljubljani.
Brat Cristian, lahko poveste kaj o svojem življenju, preden ste postali taizéjski brat? Kaj vas je v Taizéju tako pritegnilo, da ste se odločili ravno za to skupnost?
Pred prihodom v skupnost sem študiral, opravljal sem tudi pastoralno delo v svoji župniji. Šel sem skozi fazo iskanja, ko sem r azmišljal, kaj bi počel v življenju. Po eni strani sem razmišljal, da bi postal učitelj, saj sem študiral pedagogiko, po drugi strani pa sem čutil nek klic, vendar nisem vedel, v katero smer.
Okrog leta 2000 sem se na pobudo svojega župnika prvič odpravil v Taizé za nekaj mesecev, nato pa sem se vrnil nazaj v Čile. Po nekaj časa sem zopet prišel v Taizé in tam ostal dlje časa, saj sem si vzel “sobotno leto”, da bi premislil, kaj je moje poslanstvo.
Všeč mi je bila njihova molitev in življenje v skupnosti, pastoralno delo. Pritegnil me je način, kako bratje sobivajo v svoji skupnosti, hkrati pa so v stiku s toliko ljudmi, predvsem mladimi. Ko sem prišel v Taizé, sem prvič dojel, da je Cerkev nekaj veliko večjega kot le izkušnja enega posameznika ali neke župnije.
Dotaknilo se me je, ko sem spoznal, kako lahko Bog z isto Besedo nagovarja tako različne ljudi v popolnoma različnih realnostih in življenjskih okoliščinah. Življenje v Taizéju mi je odprlo oči, da sem začel na vero gledati popolnoma drugače, predvsem pa me je nagovorilo, da lahko skupaj sobivajo kristjani različnih tradicij.
Vse to me je spodbudilo, da sem vstopil v skupnost taizéjskih bratov. In še vedno sem tu. 😊
Katere vrednote so pomembne v vaši skupnosti?
Ena izmed najbolj pomembnih vrednot je prav skupnost – to, da skupaj živimo in molimo. To je bila osnovna ideja brata Rogerja. Nato je v Taizé začelo prihajati vedno več ljudi, ki jih je naše življenje nagovorilo, čutili so žejo po Bogu, nekateri so bili pred pomembnimi življenjskimi odločitvami.
Skupnost je želela priti naproti vsem tem ljudem, zato se je počasi začela odpirati navzven in začela sobivati z mladimi. V poletnih mesecih se je tam znašlo tudi 3000 ali 4000 ljudi, mladih iskalcev.
Ljudje večkrat vprašajo, zakaj mislimo, da k nam hodi toliko mladih. Mislim, da ravno zaradi skupnosti, ki jo tam najdejo. Gotovo vpliva tudi krasna pokrajina in narava, a vseeno mislim, da je pomen skupnosti res močan. Mladim veliko pomeni, da so lahko del skupnosti. Če skupaj z njimi moli še nekaj tisoč drugih mladih, nimajo občutka, da so sami.
Molitev, ki jo imamo skupaj z mladimi, je naša glavna dnevna molitev. Tudi nam bratom to pomaga, da lažje živimo svojo poklicanost.
Kateri vidiki vsakdanjega življenja v taizéjski skupnosti vas najbolj izpolnjujejo?
Vsak od nas bratov ima drugačno odgovornost. To je lahko nekaj čisto majhnega, morda zelo neopaznega, vendar je ključno za našo skupnost. Nekateri od bratov so bolj vključeni v sprejemanje mladih, drugi delajo v delavnici, izdelujejo izdelke iz gline, nekateri več časa preživijo v hiši, opravljajo administrativna dela, skrbijo za splet.
Poskušamo se prilagoditi realnosti in trenutnim potrebam. V poletnih časih smo bolj vpeti v delo z mladimi, ko pa je obiskovalcev manj, se bolj osredotočimo na delo v hiši.
Življenje v skupnosti nam da tudi odlično priložnost, da se urimo in razvijamo svoje talente. Jaz na primer skrbim za družbena omrežja, o katerih prej nisem vedel veliko, vendar se sproti učim. To se je izkazalo za zelo pomembno v času epidemije, ko smo videli, da imajo mladi veliko potrebo po tem, da ostajajo povezani z nami in črpajo za svoje življenje.
S kakšnimi izzivi se soočate bratje, ko sobivate in delate s toliko mladimi?
Eden od izzivov je gotovo to, da imajo mladi veliko vprašanj, med njimi je tudi veliko trpljenja. Izziv je tudi to, da prihajajo iz zelo različnih kultur, religij, skupnosti in okolij, mi pa moramo ohraniti svoj način življenja, a vseeno biti povezani z realnostjo, v kateri živijo danes.
Ni dovolj, da jim tu ponudimo idilično okolje, krasen prostor, mehurček, potem pa pridejo domov, v svojo realnost in doživijo velik šok. Veliko bolje zanje je, da jim izkušnja v Taizéju pomaga, da lažje živijo dalje, ko se vrnejo nazaj domov.
Izziv je tudi to, da se učimo poslušanja. K nam prihajajo mladi, ki so si med seboj zelo različni. Tudi njihov pogled na religijo in vero je zelo raznolik. Veliko se lahko naučijo eden od drugega, če se poskušajo med seboj in si podelijo svoje izkušnje. Pomembno pa je, da jih poslušamo tudi mi.
Med molitvijo imajo priložnost, da se pridejo pogovorit z nami, nam zaupat svoje težave. Včasih poslušamo o zelo bolečih stvareh, vendar se nam zdi pomembno ravno to, da samo poskušamo, saj včasih nimamo odgovorov na vsa vprašanja ali težke teme. Mladim želimo dati občutek, da so slišani in da se lahko obrnejo na nas, če jih kaj bremeni.
Večkrat slišimo, da je taizéjska skupnost ekumenska skupnost. Na kakšen način skrbite in “promovirate” složnost in enotnost med mladimi, ki prihajajo iz različnih kultur in krščanskih skupnosti?
Glede tega je Taizé in dogajanje tam res nekaj posebnega. Pogosto se nam dogaja, da smo zelo vpeti v kulturo svoje države ali v svojo religijo. Sam se na primer spomnim, da sem dolgo časa poznal samo katoliški vidik, saj je Čile zelo katoliška država.
Tu v Taizéju pa smo vsi skupaj, veliko je priložnosti za pogovor, širjenje pogleda in spoznavanje drugih vidikov krščanstva. Mladi so še posebej odprti za razlike in pripravljeni spoznavati, kako živijo njihovi sovrstniki.
Zelo dobro bi bilo, če bi tako lahko večkrat živeli tudi kje drugje, v mestih, v lokalnih skupnostih. Morda vsak dan hodimo mimo cerkve druge religije, a nismo nikoli pomislili, da bi vstopili ali pa nam nihče nikoli ni povedal nič o tem. Zakaj ne bi tega spremenili? To, da si v stiku z nekom, ki prihaja iz drugačne tradicije, je lahko zelo bogata izkušnja.
Kakšno vlogo pri širjenju vaših vrednot igra Evropsko srečanje mladih?
Taizé vsako leto obišče ogromno število mladih ljudi, ki se srečajo le tam. Zato se je po nekaj letih rodila ideja, da bi omogočili mladim, da bi se srečevali tudi doma, v svojih mestih in v svojem vsakdanjem življenju. Ta ideja je postala močna tradicija, pred nami je že 46. srečanje! Namen je, da lahko domačini mladim pokažejo svoje cerkve, domove, svoj način življenja.
Razsežnost sobivanja in medsebojnega sprejemanja, ki ga mladi doživijo v Taizéju, lahko konkretno izkusijo na evropskem srečanju, ki mu rečemo tudi romanje zaupanja. Zapustijo udobje svojega doma, potujejo več ur, včasih tudi več kot en dan, brez da bi vedeli, kje bodo prebivali in kdo jih bo sprejel. Gre za neke vrste tveganje, ki pa te lahko za življenje veliko nauči.
Evropsko srečanje nosi veliko sporočilnost tudi za gostitelje in župnije. V vsaki župniji se ustanovi pripravljalna skupina, ki se ravno zaradi te izkušnje močno poveže, srečajo se tudi vsi tisti, ki se odločijo postati gostitelji.
Velikokrat so to ljudje, ki niso redni obiskovalci svetih maš ali sploh niso verni. Srečanje pripomore k temu, da se ljudje zaradi skupne izkušnje in dogodka povežejo, začnejo sodelovati, se zbližajo in morda se ustvarijo vezi, ki se ohranijo tudi po koncu srečanja.
Kakšen vpliv imajo Evropska srečanja mladih na širšo skupnost, morda kar na celotno Evropo?
Trenutno živimo v precej negotovih, ponekod zelo težkih razmerah. Veliko ljudi trpi, veliko mladih zapušča svoje domove, ker ne morejo živeti v tako težkih razmerah. Evropsko srečanje mladih je lahko luč, ki zareže v temo, v kateri se trenutno nahajamo.
Velikokrat se nam zdi, da moramo narediti nekaj spektakularnega, če želimo kaj spremeniti, vendar ni tako. Razmisliti moram, kaj lahko naredim, da bom luč v svoji družini, na delovnem mestu, v šoli, v družbi prijateljev. In ko vidim, da nisem edini, ki tako razmišljam, ampak je ob meni še več tisoč mladih, ki razmišljajo podobno, je to še toliko lažje.
Srečanje nas tudi nagovarja, da pogledamo dlje in ne gledamo le nase. Ni prav, da kristjani gledamo le nase in na svoj prav. Kakšni kristjani smo, če vidimo le svojo perspektivo? Vprašajmo se, kaj se dogaja z našimi sosedi, znanci, prebivalci drugih držav. Sprejemajmo drug drugega, poskušajmo pomagati, kolikor zmoremo. Poskušajmo si stati ob strani in biti tu drug za drugega. Poskušajmo poslušati.
Mislim, da lahko s pomočjo srečanja tudi drugim sporočimo nekaj pomembnega: 31. decembra se bomo skupaj poveselili, se družili, a počeli bomo še nekaj drugega. Skupaj s prijatelji in družinami bomo molili za mir, ki ga svet danes močno potrebuje.
Evropsko srečanje mladih je pred vrati. Česa se veselite?
Zelo sem navdušen nad Slovenijo in Slovenci. Lepo je videti, da je v pripravljanje srečanja in tudi v pripravljalne ekipe po župnijah vključenih toliko mladih. Mislim, da ste glede tega kar izjema, saj ni v vseh državah tako.
Zelo se veselim molitev v Stožicah. Lahko si že kar predstavljam množico več tisoč ljudi, ki bodo vsak večer skupaj molili!
Ljubljana je zelo lepo mesto, središče je zares čudovito. Ker ni zelo veliko, bo zelo lepo vidno, da se dogaja nekaj posebnega, saj bo povsod veliko število nasmejanih mladih. Lepo bo videti toliko mladih kristjanov, ki bodo hodili po mestu in se udeleževali molitev in drugih aktivnosti.
