Velike temne oči, iskren in sijoč nasmeh: obraz Marine Beauté izžareva veselje. “Pri meni je vse ali nič,” opozori z nagajivo iskrico v očeh. Marine ima močan značaj, ki ga spremlja železna volja. Ve, kaj hoče, od kod prihaja in kam gre.
Izzivi v otroštvu
Njena zgodba je neobičajna. Marine je otrok gluhih staršev. Oba z bratom Jérémyjem, ki je tri leta starejši od nje, slišita. 25-letnica pravi, kako ima srečo, da je odraščala v “dveh svetovih, v svetu gluhih in svetu slišočih”.
“Moja materinščina je znakovni jezik,” pojasnjuje. “Preden sem začela hoditi v šolo, nisem govorila.” Pri otrocih staršev z določeno invalidnostjo se oblikuje posebna osebnost. “Če si otrok gluhih staršev, si nekaj podobnega kot starš svojim staršem,” pojasnjuje mlada žena in dodaja: “Odrasteš hitreje kot povprečen človek in sama sem vedno imela občutek, da nimam pravice delati napak.”
Vsakdanje življenje je zaznamovano tudi s težavami. Pri njenih štirih letih so se njeni starši razšli. Marine in njen brat sta odraščala v Toulonu, kjer so jo vzgajali stari starši, mati, očim in strici. Kljub očetovi odsotnosti, ki je bila zanjo boleča, je deklica odraščala v srečni, tesno povezani družini.
Občasno sta se z bratom skupaj z babico udeležila nedeljske maše. Drugi člani družine niso katoličani. “Včasih smo se malo smejali Bogu,” priznava. “Običajno sem se v cerkvi zadrževala bolj v ozadju in igrala videoigrice.”
Srečanje s Kristusom
Nato je prišlo obdobje odraščanja, z običajnimi vprašanji, preobrazbami in napetostmi. “Padla sem v skrajnosti naše družbe. Razmišljala nisem o ničemer drugem kot o zabavah, v šoli nisem delala in bila sem v navzkrižju s Cerkvijo, ki me ni niti najmanj zanimala,” pojasnjuje Marine.
Mlado dekle se je po naključju udeležilo dogodka, ki ga je organiziral kaplan na fakulteti v kraju Sanary-sur-Mer v bližini Toulona in se ga je udeležilo več njenih prijateljev. “Duhovnik mi je predlagal, naj se udeležim krščanskega mladinskega festivala. Povedal mi je, da je odprt tudi za nekatoličane. Edina stvar, o kateri se nisem mogla pogajati, je bila zahteva, da se zadnji večer udeležim polurnega češčenja,” pripoveduje Marine.
“Zadnji dan sva se s prijateljem, ki ni bil veren in ki sem ga pripeljala s seboj, poskušala dogovoriti, da nama ne bi bilo treba iti k češčenju. Naposled pa sva se vdala.” Najstnica naj bi v češčenju preživela le trideset minut, ko pa je prišla pred Najsvetejše, je bila to ljubezen na prvi pogled. “Štiri ure sem v tišini premišljevala.”
Marine je mislila, da sanja. Težko je verjela: ali je res srečala Kristusa? Predobro, da bi bilo resnično, si je mislila. “Naslednji dan sem prvič spregovorila z Bogom: ‘Želim verjeti vate, vendar mi moraš v petih minutah dati jasno znamenje.’ Nekaj trenutkov pozneje je moja prijateljica prejela sporočilo od svoje matere: ‘Tega ti nikoli nisem povedala, ampak zelo te imam rada.’ Več let sta bili sprti. To je bilo moje znamenje; res sem ga vzela osebno, kot bi mi dobri Bog rekel: ‘Rad te imam, in če ti tega nisem povedal že prej, je to morda zato, ker me nisi nikoli vprašala.'”
Zahvaljevanje kljub preizkušnjam
“Ta izkušnja je bila prelomnica v mojem življenju in vsakokrat, ko o njej govorim, dobim čisto solzne oči,” reče smeje in vidno ganjena. Imela je 15 let in njeno življenje se je spremenilo. “Odtlej je Bog vedno ob meni, tako v veselju kot v bolečini.” Vsak dan se izroči Jezusu, ki ga ljubkovalno imenuje JC.
Marine pogosto moli k sv. Jožefu, “ker je doslej vedno uslišal njene molitve”. Kot dodaja, je “tam zgoraj malo podobno nekakšni sestavljeni družini in to me nagovarja, saj sem v takšni odraščala tudi sama”. Njena družina ne more razumeti njene vere in tudi ne vere njenega brata, ki je prav tako globoko veren. “Mislijo, da preveč hodimo k maši,” pravi z nekoliko zadržanim nasmehom. “Kar težko je.”
Kljub vsem preizkušnjam se Marine nenehno zahvaljuje. “V tej družini nisem po naključju. Imela sem srečo in rada jo imam bolj kot vse drugo.” Mlada žena pa je med odraščanjem trpela tudi zaradi tega, kako so gledali na invalidnost njenih staršev in na skromno poreklo njene družine.
“V osmem razredu mi je učiteljica nekoč rekla, da ne bom mogla študirati, ker mi družbeni položaj tega ne bo dopuščal,” se spominja. “To je bil trenutek največje spodbude v mojem življenju.” “Ljudje, ki se niso rodili s srebrno žlico v ustih, imajo neverjetno moč in razvijejo sposobnosti, ki jih drugi nimajo.”
Iskanje uspeha
Z vztrajnostjo in trdim delom je Marine končala študij in postala psihologinja. Medtem je spoznala moškega, ki je postal njen mož, in se z juga Francije preselila v Bretanjo. Pri 24 letih je rodila dečka Léopolda, ki ga uči znakovni jezik. “Mož si je želel, da bi njegov sin lahko komuniciral s svojo babico.”
Septembra 2023 se je odločila, da bo ob delu psihologinje ustanovila svoje podjetje, ki bo parom pomagalo pri upravljanju premoženja.
Marine želi s svojim poklicem pomagati parom, da bi “postali graditelji” v nasprotju z družbo pretiranega potrošništva. “To, kar sem, sem zaradi svoje družine. Resnično se jim želim pokloniti za njihovo moč in pogum,” vztraja. “Prva stvar, ki jo bom rekla Bogu, ko ga bom videla, bo: ‘Hvala ti za mojo družino.'”
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
