Na Aleteii smo nemudoma zastrigli z ušesi, ko smo izvedeli za redko videno družinsko navezo v enem od slovenskih športnih klubov. Rokometašici Olimpije in soigralki sta namreč Janja Sirnik, letnik 1988, in Lana Strlič, letnik 2005. Mama in hči. Družinske vezi na igrišču stopijo nekoliko v ozadje. Popustov pri kritikah do druge nimata, z veseljem pa pohvalita vsako dobro potezo druga druge. Janja je v ekipi “Mami” kdaj tudi za kako drugo dekle, ne le Lano.
Skoraj bi jo kap
Morda ste na hitro izračunali razliko v letih. Ne, ni tipkarska napaka. Janja je Lano rodila dva meseca pred svojim 17. rojstnim dnevom, ko je bila gimnazijka, v tretjem letniku. Koliko poguma je bilo potrebnega, da dekle pri 16 letih sprejme življenje?
“Priznam, da me je, ko sem to izvedela, skoraj zadela kap. To je bilo pri 20 tednih nosečnosti. Obiskovala sem športni oddelek šišenske gimnazije, trenirala sem, imeli smo testiranja za vstop v mladinsko reprezentanco. Praktično hkrati sem izvedela tako za nosečnost kot to, da sem na širšem seznamu te reprezentance.”
Babica na porodniškem dopustu
“Strah te je, kaj bo. Star si 16 let, v rokah imaš majhno štruco. Ne veš ne, kaj boš sam s sabo ne kaj boš z njo.” Ključna sta bila razumevanje in podpora staršev: “Moji in starši partnerja Tima so to dobro sprejeli, on je dobro sprejel. Šola je ogromno pomagala. Profesorji so se prilagajali, imela sem individualne ure, letnik sem lahko opravljala po izpitih.”
Ker sta bila oba starša mladoletna, je leto porodniškega dopusta vzela kar Janjina mama. Pripeljala jo je na izpit ali individualno uro. Z malo Lano sta medtem šli na sprehod, nato so se odpeljali domov. Prijazna sošolka pa je poskrbela za zapiske.
Šport, šola in fakulteta, študentsko delo, družina … Denarja ni bilo na pretek. Prioriteta so bile stvari, ki so bile za Lano koristne. “Raje sem jo poslala na tabor ali v kolonijo, kot da bi ji kupila telefon. Tega je dobila šele v šestem razredu. Iz tega razloga je bilo nekaj pregovarjanja, a tako je bilo.”
Krmarjenje med vsemi obvezami in skrbmi ni bilo enostavno, a brez staršev bi bilo še bistveno težje, je prepričana Janja, ki sta ji poškodbi obeh kolen pred 12 leti zaloputnili vrata rokometne kariere. Do lanske jeseni.
Spet na igrišču
Tedaj se je zgodil klic Lanine trenerke v članski ekipi Olimpije Marjete Veber Marton, ali bi prišla pomagat mladi ekipi, kjer je večina igralk starih približno toliko kot njena hči. Ni rekla izrazitega ne in je – povsem nepričakovano – znova postala vratarka.
Kako je biti soigralka hčerke? “Meni ni čudno. Lana je že od dveh ali treh let starosti nenehno hodila z mano na treninge in tekme. Nisem si mislila, da bova kdaj soigralki, ampak – morda je smešno slišati – na igrišču nisva mama in hči. Sva soigralki, tudi skregava se. Hudi sva, obe. Včasih imava tanke živce. A ni problema.”
Katera pa ima tanjše živce? Mama in hči se spogledata in nasmejita: “Jaz,” odvrne Lana: “Vse želim narediti popolno. Če kaj odstopa od tega, se mi ne zdi v redu. Biti perfekcionist je obremenjujoče. Zato včasih nastane nekaj napetosti. A biti z mamo v isti ekipi je super. Od nekdaj sem hodila na njene tekme.”
Rokomet, šola in služba se v njihovi družini nenehno prepletajo, a določene stvari vseeno ostanejo doma. Lani očitkov, zakaj ni pomila posode ali česa v tem slogu, na treningu ni treba poslušati.
“Minus” mlade mamice
“Pomembno je, da se z otrokom pogovarjaš letom primerno. Starejši kot je, več mora imeti odgovornosti in sposobnosti odločanja, kaj je prav in kaj ne. Lana ima smolo, da je razlika v najinih letih tako majhna, da mi zelo težko ‘proda’ finte, ki sem jih uporabljala že jaz. Vsak otrok pa pač poskuša.” Imeti tako mlado mamo je včasih za otroka torej lahko tudi smola …
V zavetju zaupanja
“Pri Lani cenim to, da mi zaupa določene stvari, ki jih dekleta v puberteti ne zaupajo staršem. Imava zelo odprt odnos. Vem, da bi mi povedala o katerikoli težki temi in bi težavo poskusili rešiti. V šoli je marljiva. Ne tajim pa, da ima naporen značaj. A zelo sem vesela, da imamo v družini zaupanje,” pove ponosna mama.
Številni starši bi si srčno želeli vsaj del tega zaupanja: “Ključ je, da se poskusiš z otrokom čim bolje pogovarjati in ne olepševati sveta. Kdaj je treba povedati tudi to, česar ne želi slišati. Včasih kljub trudu ni rezultata. To je življenje. Ne izide se vedno. A to ne pomeni, da boš obupal, ampak se iz tovrstnih izkušenj raje kaj nauči. Tudi mene bi lahko potrlo, da sem pri 16 letih zanosila. A naju s partnerjem je kljub začetnemu šoku to spodbudilo in naju gnalo naprej. Svoje poti ne bi zamenjala za nič na svetu. Je pa bila polna izzivov.”
Ti so še vedno vsakdanjik. Včasih pa vrhove lažje osvajaš, če si zadajaš postopne in manjše cilje, so izkušnje podučile Janjo.
Kako? 18 mesecev?
Kaj bi svetovala mladostnikom, ki se bodo znašli v podobnem položaju kot ona? “Najstniška nosečnost je šok že sama. Še kako dragoceno, je, da se imaš s kom pogovoriti. To mi je zelo pomagalo. Sem pa, iskreno, potrebovala nekaj mesecev, da sem dojela, da sem najstniška mama.”
Danes marsikdo ne more verjeti, da ima že polnoletno hčerko. Zato kdaj nastane tudi kakšen komičen položaj. “Ko me zdaj vprašajo po starosti hčerke, rečem 18. ‘Kaj, 18 mesecev?’ odvrnejo. Ne, let! Do Laninega tretjega ali četrtega leta so mojo mamo imeli za njeno. S tem sem imela nekaj težav, ker družba to še vedno nekoliko tabuizira. Ravno družba pa lahko olajša tovrstne situacije. Nosečnost v najstniški dobi nikakor ni najbolj grozna stvar, ki se lahko zgodi tvojemu otroku.”
Vsekakor. Hvala za pristno in zgledno pričevanje o pogumu in veselju do življenja!
