Aleteia logoAleteia logoAleteia
Sob, 24. februarja |
Aleteia logo
Življenjski slog
separateurCreated with Sketch.

“Najslabša faza v odnosu je tista, ko problemov ni”

Lidija Kociper

Fotografija je last Lidije Kociper.

Andreja Hergula - objavljeno 07/02/24

"Pari, ki znajo ob vseh obremenitvah skrbeti tudi za svoj odnos, bodo šli lažje skupaj skozi vse življenjske izzive"

Vsak partnerski odnos se sooča s konflikti. Če se zdi, da jih ni, je to le fasada, ki skriva globoke rane. Izjema je seveda obdobje zaljubljenosti oz. prečudovite eksplozije hormonov sreče in vznesenosti.

Ko se ta razprši in/ali ko par medse sprejme otroke, pa se konflikti pojavljajo sami od sebe. Spori med dvema so priložnost za rast, pravi imago partnerska terapevtka Lidija Kociper, ki ima pri delu s pari dolgoletne izkušnje in ji lahko mirne vesti verjamemo.

Ali prihod otrok spodnese tla pod nogami vsem parom ali morebiti obstajajo takšni, ki ostanejo optimalno delujoči na vseh področjih?
Ključno za to, kako se soočimo s prihodom otrok (in tudi z njihovim odhodom, ko odrastejo) je, kako skrbiva za najin odnos. Tudi najin odnos je “živo bitje”, prav tako kot otrok, in potrebuje skrb, čas, pozornost, naklonjenost. Če je ne dobi, ker se preveč ukvarjamo z drugimi stvarmi, shira in zboli.

Pari, ki znajo ob vseh obremenitvah skrbeti tudi za svoj odnos, bodo šli lažje skupaj skozi vse življenjske izzive. Ne moremo reči, da otroci le obremenijo odnos, nasprotno, vanj prinesejo novo bogastvo – odpre se nam povsem nov svet in soočamo se z novimi izzivi, ki od nas zahtevajo, da osebnostno rastemo in se spreminjamo.

Če bi otroci najin odnos le bremenili, bi lahko veljalo, da imajo zakonci brez otrok najčudovitejši odnos. Pa ni tako!

Dejstvo je, da gremo vsi pari skozi določena obdobja, da faza zaljubljenosti nujno mine in odstopi prostor ljubezni. Kar naenkrat nisva le midva, ki se drživa za roke, temveč nastane prostor za tretjega.

Vendar do prave ljubezni ne pridemo tako enostavno. Gremo skozi zahtevno obdobje borbe moči in konfliktov. To zahteva sodelovanje in če želiva uspešno krmariti, se morava poznati med seboj ter se znati pogovarjati. Gre za eno najzahtevnejših obdobij.

Tudi statistika tako kaže?
Da, statistično gledano se največ ločitev zgodi v obdobju, ko je najstarejši otrok star štiri leta. Naša nerealna pričakovanja se razblinijo. Tudi objektivno gre za izjemno zahtevno obdobje glede službe, stanovanja, financ, delovnega časa, varstva otrok, odnosa s sorodniki, domačih opravil, neprespanih noči …

V filmih pa je videti vse tako preprosto …
Ženske kot žene in mame gojimo do sebe visoka pričakovanja. Stremimo k popolnemu filmskemu prizoru, kjer je vse pospravljeno, otroci pa veselo skakljajo naokrog. To nam nikakor ne uspe, saj je vse skupaj v praksi prezahtevno. Čez čas uvidimo, da nismo popolne in da smo v nekaterih odzivih podobne svojim mamam.

Zaradi odgovornih in napornih dni starševstva smo tudi manj prijazni in potrpežljivi, kot smo bili prej …
In tudi zato pride do številnih konfliktov. Prav je, da pridejo. V tem obdobju moramo odrasti. Ko sami postanemo starši, prihajajo na plan odnosi z našimi starši. Zamera do staršev nam namreč preprečuje, da bi videli svoje otroke in bili takšni starši, kot si želimo. Prav v konfliktih lahko prepoznamo svoje otroške rane, nepotešena hrepenenja in lažje razumemo svoje otroke, kot tudi svoje in partnerjeve odzive.

Lidija Kociper

O kako velikih konfliktih govorite?
Večkrat se skregamo zaradi majhnih stvari. Ko partnerju očitamo npr.: “Nikoli nisi tu, ko te potrebujem,” uporabljamo besede, kot so vedno, zmeraj, to kaže, da smo na to občutljivi že od prej. Prepričani smo, da “če drugi ne bi bil tak, konflikta ne bi bilo”.

Dejali ste, da so spori nujna stvar, ker tako razrešujemo svoje rane od prej. A večkrat se konflikti vlečejo in vlečejo.
Običajno se pari zapletemo v začarani krog, v t. i. “vražji dialog”. Večkrat se skregamo zaradi iste stvari in tudi naši prepiri imajo podoben vzorec. Drug drugemu lahko dokazujemo, kdo ima prav, lahko je eden glasen in jasno pove, kaj bi rad, drugi pa je tiho in se umika, lahko pa sva oba tiho in se ne pogovarjava. Več o tem najdemo v knjigi Susan Johnson Močno me objemi.

Takšno toksično ozračje pa lahko pripelje do tega, da zatočišče najdemo v kom tretjem.
Najprej pa sami iščemo izhode. Namesto da bi bili skupaj in se pogovarjali o tem, kako sva midva, počnemo stvari, ob katerih se bolje počutimo. To so lahko služba, hobiji in tudi pretirano ukvarjanje z otroki. Običajno se odtujenost v odnosu dogaja že celi dve leti prej, preden pride do prevare.

V času po porodu ima spolnost pomembno vlogo, saj se pojavi velika razlika med moževo in ženino željo po njej. Ker ne razumemo telesnega ozadja in ne znamo spregovoriti o svojih spolnih in čustvenih potrebah, lahko po nepotrebnem veliko trpimo.

Želja po spolnosti je odvisna tudi od nivoja testosterona pri moškem in ženski. Ta se po porodu zmanjša. Običajno smo v odnosu skupaj takšni, kjer ima eden visoko željo po spolnosti, drugi pa nižjo. V teh letih je 80 odstotkov moških in 20 odstotkov žensk, ki imajo visok nivo testosterona.

Kje je rešitev tega “nesorazmerja”?
Dobro je, da ima moški željo po spolnosti, saj s tem kliče k odgovoru na vprašanje, kje sva midva in kakšen je najin odnos. Zaželeno je tudi, da zna povedati, kaj mu to pomeni. Ženske z nizko željo najprej potrebujejo pogovor, da se čutijo čustveno povezane, moški pa najprej potrebujejo ljubljenje, preden se lahko pogovarjajo.

Pomembno je, da se vprašamo, ne kaj je najboljše zame ali kaj je najboljše zate, ampak kaj je najboljše za najin odnos. To pa zahteva pogovor, kjer sva oba slišana.

Poleg spolnosti je za par, ki želi biti povezan, pomembna …
Skupna vizija najinega odnosa. Gre za to, da skupaj razmisliva, kakšen odnos si želiva in konkretno pogledava različna področja, npr. reševanje konfliktov, zaupanje, spoštovanje, čas za naju, pogovor, odnos do otrok, do staršev, prijateljev, do denarja, razvedrilo in zabava, skrb za zdravje, delitev odgovornosti za dom, skupen čas z družino.

Vse to zahteva temeljit pogovor in sodelovanje. Določene aktivnosti, npr. čas za naju, si je nujno zabeležiti v koledar, saj sicer ob vsej obremenjenosti ne pridemo do njega. Drugega ne moreš imeti rad, če ga ne poznaš, zato se mi zdi pogovor nujen.

Zakaj v svoji terapevtski praksi tako močno “reklamirate” ravno imago pogovor? Mar objem, poljub in spontan pogovor ne delujejo?
O, pač. Zelo dobre začimbe za odnos so poljub, objem – vsaj štirikrat na dan po šest sekund – in vsakodnevna zahvala. Ko gre za klepet o nepomembnih stvareh, deluje tudi spontan pogovor. Spontan pogovor pa ne deluje, ko gre za čustvena področja, kjer smo občutljivi in lahko drugega nehote ranimo.

Takrat reagiramo obrambno: napadamo ali se umikamo. Avtomatsko se spet zapletemo v naše začarane kroge. Ko pa se naučimo uporabljati zavestni partnerski dialog, smo drug za drugega varna oseba, slišani smo in razumljeni, znamo govoriti o sebi in drugega poslušati. Takrat lahko vidimo, da smo drugačni in da isto situacijo doživljamo povsem različno.

V tej drugačnosti drug drugega potrebujemo in dopolnjujemo. Naš odnos počasi postaja to, po čemer smo hrepeneli. V tem pogovoru se med nama ustvari sveti prostor, kjer lahko začutiva Boga.

Tags:
intervjuodnosizakon
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.