Aleteia logoAleteia logoAleteia
Sre, 28. februarja |
Aleteia logo
Navdihujoče zgodbe
separateurCreated with Sketch.

“Zaradi izkušnje z rakom premorem veliko več sočutja, empatije, pripravljenosti pomagati”

Domen Lampret

Fotografija je last Domna Lampreta.

Renata Anžič Trtnik - objavljeno 06/02/24

"Na koncu je optimizem s pomočjo dobre volje premagal vse in ta optimizem želim naprej v družbo širiti tudi sam"

Domen Lampret je na vprašanja odgovarjal kot nekdo, ki ima za seboj zavidljivo številko nanizanih let in življenjskih modrosti, spoznanj. Dobra popotnica za naprej, sem pomislila, a vendar je življenje izstavilo svoj račun. Nič ni brezplačno, tudi takšna zrelost ne. Rak ga je naučil vsega tega. In Domen zna to ceniti.

Zaposlen je kot zdravstveni tehnik v domu starejših Na Fari na Prevaljah. Je prostovoljni gasilec, v prostem času pa rad vrti pedala, s prijatelji odigra nogomet ali odbojko, pozimi rad vijuga po zasneženih strminah, rad pa tudi hodi. Čustvo, ki ga vodi, je optimizem.

Ker ste bili zelo mladi, ko ste izvedeli za diagnozo, si najbrž še niste predstavljali svojega življenja daleč v prihodnosti (ali pač)?
Na začetku je seveda šok in razmišljaš o vsem, samo ne o prihodnosti. Pravzaprav začneš z vprašanjem: Zakaj jaz? In bolj kot odpiraš okenca o tem vprašanju, bolj se zaveš, da si pa mogoče tudi ti pripomogel k temu, da se ti je to zgodilo.

Prehrana, premalo gibanja, stres in držanje stvari v sebi predolgo … Potem pa se začnejo terapije, začne se dogajati, da niti nimaš časa, da bi preveč razmišljal. Seveda spoznaš tudi ljudi na oddelku, ki bijejo podobno bitko, kot jo biješ ti, in ti s svojim optimizmom pomagajo, da tudi ti začneš razmišljati o daljni prihodnosti in o tem, kaj vse še moraš postoriti, ker pri 25 letih še ne more biti konec življenja.

To ti da novega zagona in moči v najtežjih trenutkih, ko si priklopljen na cevke in vate teče kemoterapija. Razmišljaš o državah, ki si jih želiš obiskati, o kolesu, ki si ga boš nabavil za svoje nove klance in boš podobno hiter, kot sta Roglič in Pogačar, pa o nogometu, košarki, rokometu, kolesarstvu, skokih in da bi rad v živo z našimi nekje zapel Zdravljico po notah popolnoma narobe, ampak zelo na glas!

Minejo terapije in pride dan, ko začneš zares razmišljati o prihodnosti. Ta je zame prišla in se je zelo veselim. Mi je čisto vseeno, ali na morju, v gorah, hribih ali dolinah. Jaz bom živel tako, da bo meni v veselje in smeh, ker si to zaslužim.

Se vam je zdelo zamalo, da ste tako rano oropani mladostne brezskrbnosti, zabav, ljubezni …?
Na trenutke se mi je zazdelo tako. Si pa po premisleku včasih tudi rečem, da sem imel privilegij izkušnje raka, ki me je prisilil, da sem pogledal globoko vase in prišel do zaključka, da bom imel še nešteto priložnosti, da bom mladostno brezskrben, da bom šel na zabavo in tudi ljubezen se je našla.

Redkokdo v mojih letih je tako zelo globoko pogledal vase, kot sem zaradi raka sam. Imam občutek, da v meni še vedno obstaja mladostna razigranost, ki pa je zaradi bolezni podprta tudi z drugačnim pogledom na svet in družbo. Sam zaradi izkušnje z rakom premorem veliko več sočutja, empatije, pripravljenosti pomagati, deliti nasvete, prisluhniti in biti boljši, kot bi bil, če te izkušnje ne bi bilo.

Domen Lampret

Kako se je ob vašem stanju obnašala okolica?
Okolica se je ob mojem zdravstvenem stanju obnašala zelo podporno in sočutno. Moji prijatelji in družina so mi bili vedno ob strani, mi nudili podporo in mi pomagali pri vsakodnevnih opravilih.

Prav tako sem prejel veliko spodbudnih besed in dobil veliko lepih želja za okrevanje. Vsi so se trudili, da bi mi olajšali situacijo in mi pomagali premagati težave. Hvaležen sem za njihovo ljubezen in podporo.

Če ozdravim, obljubim, da bom … Takšna pogajanja so v težkih situacijah pogosta.Kako je bilo pri vas?
Ko ljudje nekaj izgubimo, takrat se šele zavemo, kaj smo imeli, in ponavadi začnemo to ceniti, ko je že prepozno. Potem se začnejo takšne zaobljube, sploh ko izgubimo zdravje, takrat bi dali vse, samo da ozdravimo, pa naj bo to zaradi raka ali pa čisto navadnega prehlada.

Tudi sam sem si dajal neke zaobljube, ko ozdravim, bom počel to, če bi bil zdrav, bi zdaj šel na morje … Ampak te “zaobljube” so kdaj samo neka tolažba ali pa zagon, da se ne predam.

Domen Lampret

Katero čustvo je prevladovalo v času vaše bolezni in zdravljenja?
Med mojim obdobjem bolezni in zdravljenja je prevladoval optimizem. Kljub težavam sem se osredotočil na pozitivne vidike in verjel, da bom premagal to preizkušnjo. Pomagal sem si s pozitivnimi mislimi in pogovori s svojimi najbližjimi. Večkrat sem si mislil, da če pa drugi tako zelo verjamejo vame, ni razloga, da ne bi bil v stanju optimizma tudi sam.

Na koncu je optimizem s pomočjo dobre volje premagal vse in ta optimizem želim naprej v družbo širiti tudi sam. Tako sem ohranil upanje in voljo do okrevanja. Med boleznijo sem uporabljal različne tehnike za ohranjanje optimizma. Ena od tehnik je bila vizualizacija, kjer sem si predstavljal svoje okrevanje in si zamišljal, kako se bom počutil, ko bom zdrav.

Zaposleni ste v domu starejših občanov. Kakšen pogled na družbo, stanje duha lahko povzamete, ko vsak dan gledate starostnike, bolne, osamljene?
Ko vsak dan gledam starostnike, bolne in osamljene, dobim globok vpogled v njihovo stanje duha in družbo. Vidim, da so mnogi starostniki osamljeni in pogosto se počutijo zapostavljene. To me žalosti, vendar me hkrati spodbuja, da se še bolj trudim, da bi jim nudil toplino, skrb in družbo.

Prizadevam si, da ustvarim prijetno okolje, kjer se počutijo sprejete in cenjene. Pomembno je, da se z njimi pogovarjam, prisluhnem njihovim zgodbam in jim posvetim čas. S tem skušam polepšati njihov dan in jim pomagati ohranjati pozitiven pogled na življenje.

Imate upanje za to družbo?
Seveda imam upanje za to družbo! Čeprav se soočamo s številnimi izzivi, verjamem v moč pozitivnih sprememb in medsebojnega sodelovanja. Verjamem, da lahko vsak posameznik prispeva k boljši družbi, bodisi z majhnimi dejanji prijaznosti do drugih bodisi z aktivnim sodelovanjem v skupnosti.

Pomembno je, da ohranjamo upanje in si prizadevamo za pozitivne spremembe, tako na individualni kot na kolektivni ravni. Skupaj lahko ustvarimo boljšo prihodnost!

Domen Lampret

Kako danes živite ob zavedanju minljivosti?
Živim tako, da se zavedam minljivosti in cenim vsak trenutek. Zavedanje, da je življenje kratko in dragoceno, me spodbuja, da izkoristim vsak dan in se osredotočim na stvari, ki mi prinašajo veselje in izpolnjenost.

Poskušam biti prisoten v trenutku, se povezovati z ljudmi, ki jih imam rad, in se osredotočati na stvari, ki mi dajejo smisel in prinašajo srečo. Hkrati pa se tudi zavedam, da je pomembno graditi trajne spomine in pustiti pozitiven vpliv na druge.

Kaj vam prinaša največje veselje?
Največje veselje mi prinaša preživljanje časa s svojimi najdražjimi, saj se ob njih počutim ljubljeno. Poleg tega me veseli tudi odkrivanje novih krajev in doživljanje različnih kultur.

Moj življenjski moto je …
Močan življenjski moto, ki mu sledim, je živi in pusti živeti. Verjamem v to, da moramo sprejeti sebe in druge ter si prizadevati za strpnost, razumevanje in spoštovanje. Vsak posameznik ima svojo pot in izkušnje, zato je pomembno, da se osredotočimo na lastno srečo in ne obsojamo drugih. Tudi majhna dejanja prijaznosti lahko naredijo veliko razliko v svetu.

Tags:
intervjumladirak
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.