Vprašanje bralca:
Po eni strani v cerkvi slišimo, da bo na koncu časov vesoljna sodba, ko bodo živi umrli, mrtvi pa vstali iz grobov in da se bo takrat odločalo o dokončni usodi naših duš. Po drugi pa pogosto slišimo pri nagrobnih nagovorih, da sta pokojnik ali pokojnica šla “še topla v nebesa”, da duša že uživa blaženo večnost. Slednje se zdi bolj sprejemljivo, saj vsemogočni Bog lahko v hipu presodi, ali gre duša v nebesa, v začasne vice ali pa v pekel. Kako je torej s tem?
Anton
Odgovarja upokojeni novomeški škof msgr. Andrej Glavan:
Spoštovani gospod Anton! Omenjate nekatere pomisleke o tako imenovanih “poslednjih rečeh”: smrti, sodbi, pogubljenju, vicah in nebesih. Površno oznanjevanje, ki pri pogrebih vse pokojne brez razlike “pošlje v naročje nebeškega Očeta”, lahko res koga zmede. Res pa je, da je oznanjevanje pri pogrebih zelo občutljivo, ker lahko prizadene svojce.
Ne moremo pa mimo nekaterih dejstev. Ta so: s smrtjo se konča naše zemeljsko življenje in s tem čas za sprejem ali odklonitev Božje milosti in čas zasluženj. Naj najprej pojasnim nauk glede posebne in vesoljne sodbe.
Zlasti Nova zaveza govori o sodbi prvenstveno s pogledom na končno srečanje s Kristusom ob njegovem drugem prihodu, vendar večkrat potrjuje tudi takojšnje povračilo neposredno po smrti vsakega posameznika po njegovih delih in po njegovi veri.
Upoštevati moramo tudi drugačno dojemanje časa. Pri Bogu je tisoč let kakor en dan in en dan kakor tisoč let. K vesoljni sodbi in vstajenju naših teles se bomo zbrali vsi, tudi svetniki, med katerimi bodo tudi mnogi naši pokojni, katerih duše že uživajo nebeško srečo.
Vsak človek pa prejme v svoji neminljivi duši večno plačilo že takoj po smrti v posebni sodbi – ki postavi njegovo življenje v odnos do Kristusa – bodisi prek očiščevanja, bodisi s takojšnjim vstopom v nebeško blaženost, bodisi s takojšnjim pogubljenjem za vekomaj. Pri tem bo glavno merilo ljubezen, pravi sv. Janez od Križa. Samo Bog vidi v srce in more pravilno presoditi človekovo življenje.
A za nekatere, ki so svetniško živeli, smo si ob smrti in pogrebu edini v slutnji, da pokopavamo svetnika. Nebesa je najlepše opisal apostol Pavel v prvem pismu Korinčanom: “Česar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo, kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo.” (1 Kor 2,9)
Večina ljudi pa umira v stanju, ko niso dovolj očiščeni in niso v polnosti s pokoro zadostili za svoje grehe, čeprav so umrli v Božjem prijateljstvu. Večno življenje jim je zagotovljeno, vendar jim je Bog naklonil milost, možnost očiščenja v vicah, da se njihovo srce “razširi” v očiščujočem ognju za popolno ljubezen in doseže svetost, ki je potrebna za vstop v nebeško veselje. To je velika milost, sicer bi večina ljudi končala v pogubljenju.
Cerkev že od prvih časov uči, da ljudem v vicah lahko pomagamo mi, ki še lahko delamo dobra dela in zanje molimo in darujemo predvsem evharistično daritev, da “bi bili rešeni greha” (2 Mkb 12,46).
Jezus je pogosto govoril tudi o peklu, o muki ognja, ki ne ugasne. To se sicer našemu površnemu pojmovanju Božjega usmiljenja zdi včasih nerazumljivo, zato niso redki, ki govorijo, da je pekel precej prazen, saj je prihranjen le tistim, ki prav do konca, do zadnjega trenutka življenja odklanjajo vero in spreobrnjenje in vztrajajo v odvrnitvi od Boga do konca.
Vendar ne moremo mimo Jezusovih besed iz poslednje sodbe: “… proč izpred mene, prekleti, v večni ogenj!” (Mt 25,41). Te besede veljajo vsem, ki se v svojem obilju ne zmenijo za lajšanje velikih potreb ubogih in malih. Poslednja sodba bo razodela, da Božja pravičnost zmaguje nad krivicami in je njegova ljubezen močnejša od smrti (prim. KKC 1040). Ko razmišljamo o “poslednjih rečeh”, ne smemo niti za trenutek izgubiti izpred oči osnovne resnice: Bog je neskončno pravična ljubezen.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 73, številka 1.
