Aleteia logoAleteia logoAleteia
Pet, 12. aprila |
Aleteia logo
Duhovnost
separateurCreated with Sketch.

Svetnik, ki dokazuje, da za svetost ne potrebujemo posebnih darov

Frère Mutien Marie Wiaux

Grentidez, Public domain, via Wikimedia Commons

Anne Bernet - objavljeno 03/03/24

Zdelo se je, da mu nič ne gre od rok. Šolski bratje niso vedeli, kaj naj počnejo z njim. Toda njegova molitev je bila neverjetno učinkovita …

Zmotne so predstave, da mora človek početi velike stvari, da postane velik svetnik. Preprosta zgodba o malem bratu po imenu Mutien-Marie dokazuje ravno nasprotno. Zgledi, kakršen je njegov, so nujno potrebni, saj bi v nasprotnem primeru zlahka trdili, da nam Bog ni namenil darov, ki jih potrebujemo, da bi postali svetniki!

Louis-Joseph Wiaux se je rodil 20. marca 1841 v belgijski vasici Mellet v pokrajini Hainaut. To območje v Belgiji je katoliško, zasidrano v veri in dejavnem verskem življenju. Louisov oče je bil kovač, mati pa je vodila edino trgovino in kavarno v vasi. Skupaj sta vzgajala šest otrok, se vsak dan udeleževala svete maše, bila globoko vdana evharistiji in vsak prosti trenutek molila rožni venec.

Zgodnja poklicanost

Te navade Louisu-Josephu nikoli niso predstavljale dolžnosti, pač pa so bile zanj vir veselja in ravnovesja. To pojasnjuje, zakaj se je deček v šoli izkazal za gorečega častilca Srca Jezusovega in Device Marije. Dejansko je bil v očeh svojih sošolcev kar preveč pobožen. Dali so mu vzdevek “sveti Alojzij”, s čimer so namigovali na mladega jezuitskega svetnika, ki so jim ga za zgled ponujali katoliški vzgojitelji.

Morda je bilo to posledica tega ali pa dejstva, da je eden od njegovih starejših bratov vstopil v jezuitski dijaški dom: vsekakor je deček že ob koncu osnovnošolskega izobraževanja razmišljal, da bi se pridružil jezuitskemu redu.

Toda njegov župnik je ta poklic nemudoma zavrnil, saj je bil prepričan, da mali Louis-Joseph ne bo sposoben izpolniti zahtev jezuitov. Ker pa je bil kljub temu prepričan, da je Louis-Joseph zaslišal Božji klic, ga je usmeril k šolskim bratom. Tudi oni so bili vzgojitelji, vendar so njihove akademske zahteve dosti bolje ustrezale sposobnostim gorečega najstnika.

Izrazito pomanjkanje spretnosti

Louis-Joseph je bil leta 1856 sprejet v noviciat v Chimayu, nato pa je šolanje nadaljeval v Kolegiju sv. Jurija v Bruslju. 11. septembra 1859 so ga iz Malonnesa poslali v bližnji Saint-Berthuin, kjer je ostal do svoje smrti.

Čeprav je 17-letnik, ki si je izbral redovno ime br. Mutien-Marie, 14. septembra izrekel začasne zaobljube, se je takoj izkazalo, da ni primeren za poklic, h kateremu je bil usmerjen.

Šolski bratje so učitelji in čeprav so se takrat posvečali predvsem osnovnošolskemu izobraževanju otrok iz skromnih razmer, ki bi kmalu opustili šolanje, so še vedno potrebovali pedagoške spretnosti. Br. Mutien-Marie pa teh ni imel …

Je bil morda premlad? Ali ni bil deležen zadostnega usposabljanja? Nadrejeni so obupani razmišljali, da bi ga poslali stran, saj niso vedeli, kaj naj storijo s tako nesposobnim človekom.

Enega od učiteljev pa se je dotaknila njegova stiska zaradi možnosti, da ga bodo odpustili. Prepričal je pristojne, naj ga obdržijo in ga omejijo na naloge, ki so sorazmerne z njegovim pomanjkanjem darov.

Poln dobre volje

Br. Mutien-Marie ni mogel poučevati akademskih predmetov, lahko pa je nadziral učenje. Nekateri preprostejši predmeti, recimo poučevanje glasbe ali risanja v manjših razredih, bi bili zanj morda primerni. Kmalu je postalo jasno, da Mutien-Marie ni bil umetniško navdahnjen, ves čas pa je prekipeval od dobre volje.

Preblaženo Devico Marijo sem prosil, naj me spremlja vedno in povsod, naj bo ves čas ob meni. Te milosti sem bil deležen.

Ko mu je bilo naročeno, naj študira glasbo, je izziv sprejel. Naučil se je igrati harmonij, orgle, bombardon in druge inštrumente. To mu je omogočilo, da je odigral pomembno vlogo v šolskem zboru in orkestru.

Dobil je tudi dovoljenje za poučevanje katekizma, kajti za to področje je bil nadarjen. To je v vasi počel dvakrat tedensko. Br. Mutien-Marie je ta predmet poučeval tudi otroke iz revnih družin, ki so bili upravičeni do brezplačnega šolanja v kolegiju, kar se je nekaterim zdela neprijetna naloga.

Prav tako mu je bilo zaupano, da vsako jutro ob 4.30 zbudi skupnost: to je bila nehvaležna zadolžitev, zaradi katere je moral vstajati prej kot drugi, vendar jo je vestno opravljal, dokler mu je zdravje dopuščalo.

Brat, ki je nenehno molil

Nadrejeni so bili navdušeni nad njegovo popolno poslušnostjo njihovim ukazom, tudi kadar ti niso bili takšni, kot je upal. Pozneje je eden izmed njegovih sobratov dejal, da bi lahko izpostavili vse člene Pravila, enega za drugim, pa ne bi bilo nobenega, ki ga brat Mutien-Marie v svojem življenju ne bi natančno upošteval. Že to je samo po sebi občudovanja vredno.

Kako srečen je človek, ki je na robu groba, kakor zdaj jaz, že vse življenje tako zelo vdan preblaženi Devici Mariji …

Drugo izjemno dejstvo je, kako je Mutien-Marie občutil, da ima na voljo prosti čas, saj ni poučeval, zato se je posvetil molitvi. Otroci so to prepoznali in so ga imenovali “brat, ki nenehno moli”!

Pobožni brat je ure in ure preživel pred Najsvetejšim in v nedogled molil na desetine rožnih vencev. Bil je član Častne straže Srca Jezusovega, združenja vernikov, ki vsak dan eno uro častijo Presveto Jezusovo Srce in mu iz ljubezni darujejo vse, kar počnejo. V bližini šole je dal celo postaviti kopijo lurške votline.

Njegova nenehna molitev se je dotaknila tistih, ki so ji bili priča, in kmalu so ljudje začeli prihajati k njemu ter mu zaupati molitvene namene zase in za druge. Kot pravijo, so bile njegove molitve pogosto uslišane.

Ob koncu življenja je Mutien-Marie dejal: “Prosil sem Devico Marijo, naj me spremlja vedno in povsod, naj bo ves čas ob meni. Te milosti sem bil deležen.” To je skrivnost njegove nenehne molitve, ki je obrodila obilne sadove milosti: o njih so pričevali številni ljudje.

Čas slave

Leta 1912 so bratu opešale moči, kar ga je prisililo, da se je odpovedal vsem drugim obveznostim razen molitvi.

Zima leta 1917 v okupirani Belgiji je bila izjemno mrzla, stiske pa nepredstavljive. Mutien-Marie je zbolel. Ob koncu meseca januarja je postalo jasno, da umira. Na predvečer smrti je svojemu spovedniku zaupal: “Kako srečen je človek, ki je na robu groba, kakor zdaj jaz, že vse življenje tako zelo vdan preblaženi Devici Mariji …”

Umrl je 30. januarja zjutraj. Pokopali so ga skromno, vendar je bil do leta 1926 naval romarjev že tako velik, da so morali njegov grob prestaviti. Govorilo se je o ozdravljenjih in čudežih. Slava “brata, ki je nenehno molil”, se je razširila po vsem svetu. Za svetnika je bil razglašen 1989, ne da bi kdajkoli storil kakšno od izrednih čudes, ki si jih mnogi ljudje predstavljajo kot predpogoj za svetost.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.

Tags:
svetniki
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.