Tokrat se v Moških skrivnostih predstavlja Janko Pirc, zadnje čase tajnik Misijonskega središča Slovenije, ki v prostem času obožuje potepanje po hribih in plezanje po gorah. Kako povezuje naravo in vero? Kakšen je misijonar Peter Opeka “od blizu” in osebno? Kaj bi spremenil v Cerkvi? Tudi o tem med drugim v tokratni epizodi.
Kako krmarite med vsemi prijetnimi in manj prijetnimi dolžnostmi vsakdanjika?
Takih in drugačnih obveznosti je res veliko. Sem kar aktiven. Izziv usklajevanja pa rešujem s postavljanjem prioritet. Razne naloge načrtujem vzporedno, potem pa se jih lotevam počasi drugo za drugo. Dnevna rutina z molitvijo seveda zelo pomaga. Še vedno pa se učim, da sebe ne postavljam na zadnje mesto. V zelo intenzivnih obdobjih me včasih zanese na rob izgorelosti, zato moram vedno malo paziti. Ravno letos sem se znašel v situaciji, ko sem moral odpovedati večino nenujnih dejavnosti in si vzeti čas za počitek.
O moških krožijo številni stereotipi in miti. Katerega najbolj presegate, rušite?
Verjetno tistega, da moški niso verni in da ne molijo. Sam grem rad k sveti maši, tam se dobro počutim. V maši je zgoščena vsa vsebina vere, naše osebno življenje in zgodovina celotnega stvarstva. Tega se ne da razumeti, lahko samo si tam in občuduješ. Pa še početi ti ni treba nič. 🙂
Kateri je vaš najljubši konjiček in zakaj?
Včasih rečem, da so gore moj drugi dom. To sicer ne pomeni, da sem stalno v hribih. A če se le da, skušam za vikend narediti kakšno turo v naravi. Rad hodim, tečem, kolesarim, plezam, turno smučam, plešem, se družim. Največkrat pa stvari kombiniram tako, da se vračam v hribe. Od malih nog so mi postopno prirasli k srcu.
Za klene fante in gospode
Kako v gorah čutite bližino Boga?
V gorah doživim čisto in neokrnjeno naravo – včasih jo moraš tudi malo poiskati –, tam se res sprostim. Poleg tega uživam v naporu, da moraš za uspeh vložiti določen trud, včasih preizkusiti svoje sposobnosti, iztisniti iz sebe največ, ohraniti trezno glavo in se soočiti z realnimi izzivi, ob tem pa misliti tudi na svoje sopotnike, da se bo vse dobro izteklo.
Veliko se naučiš o sebi, drugih in življenju. Hkrati vidiš, kaj je Bog vse položil vate in predvsem, kako čudovito je ustvaril ta naš svet, naravo, vesolje. Vsega tega v dolini in v hitrem tempu življenja pogosto ne znamo več občutiti. Gore mi predstavljajo šolo življenja.
V zadnjem času delujete kot tajnik Misijonskega središča Slovenije. Eden večjih projektov je bil gotovo obisk Petra Opeke lani decembra z osupljivo polnim urnikom. Kaj je na vas naredilo najmogočnejši vtis, tako z vidika Opekove osebnosti kot odziva ljudi in medijev?
Za obisk Pedra Opeke v Sloveniji smo v pisarni izvedeli le dva meseca prej. Pričakovanja ljudi in medijev so bila zelo velika, časa za organizacijo in za sam obisk pa zelo malo. Nekako je bilo treba uskladiti, kar se je dalo. Name osebno je gotovo najmočnejši vtis naredilo pričevanje v Medvodah. S sodelavci smo bili ves čas nekoliko na trnih, ali bomo napolnili dvorano in ali bo vse v redu teklo.
Na koncu je dogodek presegel vsa pričakovanja. Že samo dejstvo, da 2.500 ljudi, natrpanih v športni dvorani, pri miru in tiho spremlja pričevanje neke osebe, je fascinantno. Tudi Pedro je užival. In njegove besede. Iz ene tematike v drugo, povsod je našel kakšno udarno misel in nagovoril poslušalce. Veliko smo se nasmejali, se zamislili in dobili spodbude za življenje. Skratka zares močen večer. Zame pa je bilo tudi olajšanje, da je vse teklo gladko, zahvaljujoč odlični ekipi, številnim sodelavcem in prostovoljcem, ki so nam zares pomagali.
Lahko delite kakšno konkretno zgodbo?
Konkretnih zgodb je kar nekaj. Na primer ta, da je potreboval nov potni list. V natrpanem urniku smo iskali primeren termin. Na koncu smo se odločili, da to obveznost opravimo takoj na začetku spotoma, ko je šel na Koroško. V Tržiču smo v pol ure uredili fotografiranje in vse formalnosti na Upravni enoti. Povsod so ga zelo prijazno sprejeli. Pedro se ni mogel načuditi, kako hitro je vse potekalo. In ostalo je dovolj časa, da smo se usedli še na odlične tržiške štruklje.
Spomin na Opekov obisk v Sloveniji:
Kakšen je zasebno, v pogovorih? S čim vas osebno najbolj nagovarja?
Pred obiskom se z njim še nisva poznala, zato nisem znal predvideti, kako bo reagiral na naše predloge in prošnje. Pokazal se je kot zelo razumevajoč in prijazen sogovornik. Najbolj me je nagovorilo, da si je vzel čas za vsakega, tudi če ga je prvič srečal nekje na ulici, ali pa ob neštetih pozdravih na javnih dogodkih.
Vsakemu je posvetil maksimalno energijo v tistem trenutku. Hkrati pa je tudi sam užival, ko je lahko nagovoril velike množice. To ima res v krvi. Čuti se, da ima rad ljudi in v njih vidi Božjo podobo. Večkrat je dejal, da mu neposredni stik z ljudmi napolni baterije, zato se temu ni izogibal. In tudi z Madagaskarja prihajajo sporočila, da se ga je tokratni obisk v Sloveniji zelo dotaknil. Pedro Opeka je res izjemna osebnost.
Dolgo ste delovali kot škofov tajnik v novomeški škofiji. Cerkvene strukture poznate od blizu. Zakaj imate Cerkev radi in kje bi, po vašem, vsekakor morala še posebej napredovati?
Cerkev imam rad, je moj dom in mati. S škofom Glavanom pa se še zdaj dobro razumeva. Glede struktur pa je bolj zapleteno. Včasih potrebuješ tudi malo odmika od njih. V 12 letih dela sem spoznal, da so določene težave od znotraj videti drugače kot od zunaj. Tudi škofje nimajo vedno realnih možnosti sprejeti ukrepe, ki bi si jih nekateri verniki želeli.
Je pa res tudi obratno, določene stvari bi se lahko spremenile, pa nihče ne potegne voza naprej. Kolikor jaz poznam Cerkev v Sloveniji, bi si predvsem želel večje finančne transparentnosti. Pogrešam več profesionalnosti, na primer pri sistematizaciji delovnih mest (tudi duhovniških), in konkretno uvajanje v vodstvene funkcije. Predvsem pa na splošno več odločnosti in manj izgovarjanja na druge.
Kakšna bo Cerkev prihodnosti? Čez 5, 20, 50 let?
Napovedi so vedno nehvaležne. Predvsem mislim, da doživljamo počasen zaton zahodne civilizacije. Prej ali slej bo morala priti nova življenjska energija, pa tudi če jo bodo prinesli migranti z drugačnim kulturnim ozadjem.
V teh razmerah bo gotovo tudi Cerkev doživela neko prerojenje. Mislim, da bodo naše skupnosti najprej postale majhne celice z močno identiteto in živo vero. Navdušeni kristjani bodo nato s svojim zgledom po malem pritegnili posamezne nove vernike. Ponekod se to že dogaja. Presenečen sem nad današnjimi mladimi, ki so polni evangelizacijskega ognja. Gotovo pa trenutno še doživljamo porodne bolečine.
Tri stvari, ki jih po vašem mnenju na tem svetu najbolj primanjkuje, in zakaj.
Poštenosti, odločnosti in veselja.
Kateri dogodek, preizkušnja v življenju sta vam dala najbolj misliti?
Lastna življenjska zgodba. Čeprav še nisem tako star, je bilo že kar nekaj življenjskih preobratov. Naučil sem se, da življenje ni pravljica in enostavno, pa naj je na zunaj videti še tako urejeno. Vsak od nas je tudi ranjen, pa se je treba boriti naprej. Trenutno vidim svoje poslanstvo v tem, da se z veseljem lotim svojega dela in vsakdanjih opravil. Skušam se tudi odzvati na prošnje za pomoč in vabilom na druženje.
S čim, kje, kako in kdaj se duhovno napolnite?
Vsak dan molim zjutraj in zvečer. Če se le da, dnevno molim rožni venec. Večkrat grem k maši, občasno pa tudi na duhovne vaje.
