Martina Smodiš je še ena od mladih, zagnanih in življenja polnih posameznikov, ki kljub gibalni oviranosti in diagnozi cerebralne paralize (invalidski voziček je posledično njen vsakdanji pomočnik) dokazuje, da nam nobena ovira ne more preprečiti, da ne bi dosegali tistega, kar si resnično želimo.
Martina je odprta, prizemljena, ambiciozna in delavna 27-letnica, prevajalka, športnica, paraplesalka, partnerka, hčerka … in še kaj bi se lahko našlo. V pogovoru za bralce Aleteie je z nami delila svojo pot, paraplesno kariero in svoj pogled na vključevanje oseb z oviranostjo v današnjo družbo.
V življenju so vam bili poslani vzponi, padci, uspehi, porazi, številne preizkušnje … Zagotovo pa ste prejeli tudi marsikaj dragocenega in vrednega. Za kaj ste v življenju najbolj hvaležni?
Najbolj sem hvaležna za ljudi, ki me obkrožajo; sploh tiste, ki so z mano v dobrih in malo manj dobrih časih. Mislim, da v preizkušnjah spoznaš, kdo ti resnično stoji ob strani, pa tudi zakaj in s kakšnim namenom je prišel v tvoje življenje. Menim namreč, da so ljudje poslani v naše življenje z razlogom; naj bo to za eno poglavje ali celotno življenjsko zgodbo. Najbolj cenim tiste, za katere mislim, da bodo ostali v celotni zgodbi, sem pa hvaležna tudi za tiste ljudi, ki so mi bili poslani zato, da me nekaj naučijo in so mi dali neko preizkušnjo, s katero sem spoznala nekaj novega o njih, o svetu, največkrat pa o sebi.
Pred dvema letoma bi še zagotovo rekla, da bi slabe stvari zbrisala iz življenja, danes pa vem, da brez slabih izkušenj tudi ne bi spoznala delov sebe, za katere prej nisem vedela, da obstajajo. Preizkušnje so me naučile delovati bolj racionalno; zaradi njih se na situacije odzovem bolj premišljeno, včasih se tudi nekoliko odmaknem in ne odreagiram “na prvo žogo”.
Rodili ste se s cerebralno paralizo. Kakšna je vaša zgodba?
Rodila sem se v šestem mesecu nosečnosti. Kmalu po rojstvu je prišlo do pomanjkanja kisika; zaradi tega sem utrpela možgansko poškodbo, ki vpliva na moje ravnotežje, prostorsko zaznavo, težje se tudi gibam in koordiniram gibe.
Sicer sem obiskovala redno osnovno šolo. Moja generacija je bila poskusni zajček inkluzivnega šolstva; na papirju smo bili sicer vključeni, so pa bili prav gotovo izzivi, na primer odzivi okolice. Drugačnost se pokaže v višjih razredih osnovne šole in srednji šoli. Sicer sem imela prijatelje, vedno so mi tudi bili pripravljeni pomagati, spoznala pa sem, da nekatere prelomnice najstniških let gibalno ovirani doživimo pozneje, denimo prvi zmenek ali praznovanja rojstnih dni, ker so organizirani na nedostopnih krajih.
Ko si mlajši, ne razmišljaš posebej o prilagoditvah. Sicer sem hodila na ekskurzije in izlete, a sem morala natančno načrtovati njihov potek, katerih dejavnosti se bom udeležila itd. Tukaj sem izjemno hvaležna staršem, saj sta vztrajala in želela, da sem bila vključena povsod. Moja družina je moj blagoslov, saj je v okviru moje drugačnosti vedno našla način, da sem aktivna v življenju. Ker sta me starša dojemala kot običajno, se tudi sama lažje dojemam kot takšno.
Največja dosedanja prelomnica v življenju je bil prehod na faks; preselila sem se iz varnega domačega okolja v Prekmurju v Ljubljano in morala zaživeti sama. Prvo leto faksa je bilo transformativno, saj mi je življenje obrnilo na glavo v najboljšem možnem smislu; takrat sem šla iz svoje lupine, k čemur je zagotovo prispeval paraples.
Na faksu sem spoznala druge ljudi z gibalno oviranostjo (prej sem do druženja z njimi čutila nek odpor). To mi je odprlo še en pogled na svet; ugotovila sem, da so nam določene ovire in težave skupne. Takrat sem nehala gledati na človeka skozi prizmo gibalne oviranosti ali “hoje”, ampak sem začela bolj gledati na karakter. Z višine vozička opaziš marsikaj, kar hodeči ne, recimo več arhitektonskih ovir; neznižane pločnike, stopnice, prav tako pa so pomembni odzivi ljudi. Všeč mi je, da je danes čedalje manj buljenja in čedalje več pozitivne radovednosti.
Voziček je del moje identitete, ni pa vsa moja identiteta – uporabljam ga zgolj za premikanje. Je pripomoček, zaradi katerega lažje živim, nisem pa “priklenjena” nanj; omogoča mi več svobode, kot bi jo imela brez njega. Voziček vzamem v zakup; v zakup vzamem, da plešem z njim, hodim z njim po tujini itd. Je moj spremljevalec. Kljub vozičku lahko počnemo marsikaj in to se trudim prenesti tudi na mlajše generacije. Pomembna je tudi osebna asistenca; pomaga mi izkoristiti čas v dnevu in tako prihranim več energije za stvari, ki jih rada počnem.
Včasih si moramo dovoliti, da nam je kdaj neprijetno; samo tako bomo doživeli nekaj več in videli, da zmoremo marsikaj.
Kako se je začela vaša plesna kariera?
Plesati sem začela na maturantskem plesu, ko sem odplesala četvorko in solo ples. Za to sta me navdihnila Barbara Šamperl in Klemen Pirman, ko sta nastopila v oddaji Slovenija ima talent. Ko sem odšla v Ljubljano, sem s plesom nadaljevala najprej rekreativno.
Nato pa sem želela nekaj več; da bi lahko uradno tekmovala, sem potrebovala moškega soplesalca. Tako sem spoznala Romana Mačka, svojega soplesalca in sedaj partnerja. Najina prva domača tekma je bila leta 2018, potem sva se pa podala na tekmovanja tudi v tujino. Paraples mi je prinesel novo vrsto svobode v gibanju, ki je prej nisem poznala; zdaj lahko s svojim telesom počnem več stvari kot prej.
V čem se paraples razlikuje od klasičnega? Zagotovo je potrebnih nekaj prilagoditev.
Paraples je športna panoga za gibalno ovirane. Pleše se na posebnih športnih ali električnih vozičkih. Plesalci se klasificiramo v razred 1 in razred 2 glede na stopnjo gibalne oviranosti. V paraplesu lahko tekmuješ v solo kategoriji, kategoriji duo, torej s soplesalcem na vozičku, ali s hodečim soplesalcem (kategorija combi) – tak par sva midva. Tekmuje se v stilu standardnih in latinskoameriških plesov ter v zvrsti freestyle. Koreografija se prilagaja glede na fizično sposobnost plesalcev.
Poleg rednih treningov izvajam tudi vaje sproščanja, dihanja, prilagojen fitnes. Je pa res, da vse to zahteva svoje finance in si moraš skrbno preračunati, koliko zmoreš vlagati – zato bi bilo nujno potrebno uvesti kakšno fizioterapijo ali vadbo tudi prek zdravstvenega sistema; že tako je bistvenega pomena vzdrževati fizično kondicijo, kaj šele če si invalid športnik! Všeč mi je, ko se z nastopi predstaviva obči javnosti, uživam pa tudi v tekmovanju – občutek, da sem dobro odplesala, mi je pomembnejši od priznanj in nagrad.
Sicer sva člana plesnega kluba Ajdovščina, večino časa pa preživiva v plesni šoli Fredi. Najina trenerja, Fredi Novak in Miša Cigoj, sta vrhunska plesna pedagoga; sta se pa pri delu z nama prvič srečala z izzivom plesa na vozičku – česar sta se zagnano lotila. Všeč mi je tudi, da me vidita kot Martino in ne kot osebo s cerebralno paralizo in opazita moj potencial ter možne izboljšave.
Pomembna je tudi dinamika med soplesalcema – nekatere dneve več prevzame Roman, druge jaz. Pomembno je, da imata skupen cilj in smisel, zakaj to počneta; najprej vsak zase in potem še skupaj. Če so dopolnjujeta, nastane gledljiva celota, ki pripoveduje zgodbo – ples je zame medij pripovedovanja zgodb. V najinem primeru pa je pomembno usklajevati tudi partnerski in plesni odnos.
Nam zaupate kakšno zanimivo prigodo s tekmovanj?
Teh je veliko. (smeh) Morda naj izpostavim to, da se je Roman zaradi pomoči meni moral marsičesa priučiti in naučiti, denimo delanja ženske plesne frizure (za povrh je sam plešast), ličenja, oblačenja žab, kar je bilo še posebej zanimivo na začetku najinega sodelovanja. Vendar je to sprejel in je z leti postalo lažje.
V kakšni družbi si želite, da bi nekoč odraščali vaši otroci?
Želela bi si, da me dojemajo kot mamo, ki uporablja invalidski voziček in ne kot mamo na vozičku. Menim, da je tu sicer subtilna, a velika razlika. Voziček nam je zgolj v pomoč, ni pa vse naše življenje. Kljub gibalni oviranosti si enakovreden delavec, poslovni partner, zakonec, starš. Mi smo vajeni dokazovanja in to nas žene k še večjemu vlaganju v kakovost lastnega življenja.
Želim, da me vidijo kot Martino z dobrimi idejami in s “pravimi” moralnimi vrednotami. Sistemsko pogrešam večjo prilagojenost določenih inštitucij – da bi se zbudile in prilagojenost na papirju prenesle tudi v prakso. Zdi se mi, da smo zadnja leta dobili svoj glas, kar se mi zdi ključnega pomena; če stvari niso dostopne, hitro dobiš občutek, da nekam ne spadaš.
Pomembno je, da nenehno iščemo stvari, ki nas držijo po konci in smo neprestano radovedni ter stopimo iz cone udobja. Včasih si moramo dovoliti, da nam je kdaj neprijetno; samo tako bomo doživeli nekaj več in videli, da zmoremo marsikaj. Svojo življenjsko moč moramo deliti z drugimi, da dobimo zagon za nadaljnje izzive.
