“Gasilci smo kot ena ogromna družina”

Simona in Tone Smrekar iz Komende sta se pred štirinajstimi leti našla pri gasilcih. Letošnjega septembra sta se poročila, gasilstvo pa ju še vedno spremlja na vsakem koraku življenja. Gasilec ne postaneš, gasilec se rodiš, pravita.

Preberite še:Gasilec Sebastjan: “Besed ‘ne morem več’ nisem slišal”

Katastrofalne poplave, ki so poleti zajele Slovenijo, so močno prizadele tudi Komendo. Izkušnja je bila grozna, pove Simona. “Tisti prvi šok, ko ne veš, kaj te čaka, kdaj bo voda upadla; čez nekaj dni se zadeve umirijo in se začne sanacija, a občutki pridejo za tabo.”

Tone dodaja, da je bilo najhuje, ko so dobivali klice ljudi, ki so potrebovali pomoč, a jim v tistem hipu niso mogli pomagati. “V gasilskem domu smo bili odrezani od polovice Komende,” pripoveduje, “in veliko je bilo obupanih klicev na pomoč. Tudi če bi imeli nešteto črpalk, se v tistem hipu ne bi dalo nič, voda je hitreje dotekala, kot bi jo lahko izčrpavali.”

Preberite še:“Slovenci znamo stopiti skupaj pri športu in tedaj, ko potrebujemo pomoč gasilcev”

Prve dni so tako reševali le življenja in tisto najnujnejše. S hvaležnostjo pa dodajata, da je na pomoč prišlo več kot sto gasilcev obalno-kraške regije, brez katerih bi šlo mnogo težje in počasneje. A čeprav je bilo težko – najhujši, poudarja Simona, je občutek nemoči – se vse povrne že ob zahvali ljudi, ki so jim gasilci priskočili na pomoč.

Fotografija je zakoncev Smrekar.

Čeprav sta prostovoljna gasilca, jima ta dejavnost kroji vsak vidik življenja. “Tudi tu okrog smo skoraj vsi gasilci,” pravi Simona. V pripravljenosti so štiriindvajset ur na dan, sedem dni v tednu. Pravi, da je težko, “a če si s srcem v tem, gre.” Prav zato jih nekateri obravnavajo kot profesionalne gasilce, a to niso; “tudi nama se zgodi, da ne moreva iti, recimo, če zboli sin.

Toda ko sem doma,” nadaljuje Simona, “sem ves čas na trnih, sprašujem se, kaj se dogaja … vleče me v to.” Zakaj ravno gasilstvo? “Mogoče smo zasvojeni s tem, da pomagamo,” razmišlja Tone. “Pa tudi dobra družba te potegne, prijatelji smo – kot ena ogromna družina.”

Preberite še:Mladi gasilec Uroš je pogumno in modro pripomogel, da je deklica spet zadihala

Na gasilstvo se včasih stereotipno še vedno gleda kot na “moški” poklic, vendar to že dolgo ne drži več. V Komendi je gasilk približno tretjina; Tone, ki je sicer poveljnik društva, izpostavi, da so ženske dobro zastopane in obravnavane enakopravno, prisotne tudi v operativi in na funkcijah, od letos ima društvo prvič v zgodovini predsednico.

“Brez njih ne gre,” poudarja, “na nekaterih mestih so bolje pripravljene kot moški, recimo pri delu z mladino.” Simona pravi, da je bila njena izkušnja na začetku naporna:

“Ko sva pri osemnajstih letih s kolegico začeli pri operativi, je bilo precej dela, da so naju sprejeli. Rekla bi, da sva mladim puncam tu utrli pot do operativnega gasilstva – treba je bilo vztrajati in ne odnehati.” Je pa dejstvo, dodaja, da je treba tu delati vse enako kot moški – “ne moreš reči ‘ne morem'”.

Preberite še:Kaj je poklicni gasilec Gregor tuhtal, ko je nemočen ležal v goreči stavbi?

Poveljniška funkcija ni enostavna, priznava Tone. Treba si je pridobiti zaupanje fantov in deklet, “tako da z njimi delaš in jih imaš za enakovredne. Ni dovolj, da je dober samo poveljnik, močni smo samo skupaj in vedno sem govoril, da naši uspehi niso od enega, ampak od vseh.”

Dosežkov društva ne pripisuje vodstvu, ampak vsem, ki so vzgajali fante in dekleta, da so prišli do tega, kar so zdaj. Posebej izpostavlja tudi zaupanje, ki ga mora imeti sam do gasilcev, ki jih vodi:

“Kot vodja intervencije sem zunaj hiše in moram tistim, ki jih pošljem vanjo, slepo zaupati. Odgovoren sem za to, da bodo naredili, kar je treba. Hkrati jih moram tudi poslušati, ko enkrat vstopijo, saj oni vidijo in vedo, kaj je treba storiti, jaz ocenim situacijo samo na začetku. Komunikacija je zato zelo pomembna.” “Na vesti nosiš življenja gasilcev,” dodaja Simona.

Preberite še:Gasilske dame, ki svoje poslanstvo opravljajo srčno in pogumno

Fotografija je zakoncev Smrekar.

V gasilskih vrstah so tako odnosi in jasna komunikacija zelo pomembni. “Po intervenciji se usedemo, pogovorimo, damo ven lepe in težke trenutke, se pošalimo in vse to predelamo,” pravi Simona. “Če tega ne počneš, ostane v tebi.”

Čustveno so take situacije zares naporne, meni tudi Tone, še posebej, ko sta doma in ne več v središču dogajanja, kjer deluje adrenalin. “Takrat ti gre sicer skozi misli marsikaj, se pa dovolj dobro poznamo, da takoj opazimo, če koga slučajno ‘stisne’, in ga umaknemo stran.” Težka čustva pa večkrat pridejo za njimi pozneje.

Preberite še:Ko je gorela šola, se je triletni Matic odločil: “Jaz bom gasilec!”

Tone iskreno pove: “Ko sem po poplavah po ne vem koliko časa prvič gledal poročila, sem imel solzne oči, ko sem videl, kakšna je situacija drugje, saj sem bil ves čas vpet v Komendo. Tudi ko sem poslušal ljudi, ki so klicali na radio, sem bil čustveno uničen, a takoj, ko sem prišel v gasilski dom, sem to ‘izklopil’ in smo delali dalje.”

Prav zato jima medsebojni odnosi toliko pomenijo: “Ko smo sanirali po poplavah, smo se zvečer usedli, odprli pivo in se pogovarjali, analizirali situacije. To je skoraj team building. Nismo samo gasilci, smo tudi prijatelji, in če ne bi bilo dobrih odnosov, ne vem, ali bi lahko vztrajal.”

Preberite še:“Slovenski gasilci smo med najboljšimi”

Ker je oktober mesec požarne varnosti, ju povprašam tudi po njunem mnenju o situaciji v Sloveniji na tem področju. “Slovenci smo gasilsko kar dobro izobraženi,” meni Tone. “Če je dvesto tisoč gasilcev, to pomeni vsak deseti Slovenec. Imamo dober ugled, je pa res, da dobivamo občutek, da se ljudje preveč zanašajo na nas.”

“Nekateri bi radi, da smo še komunala, vodovodarji in vse drugo,” doda Simona. “Ne razumejo vsi, da nismo profesionalci, včasih nas kličejo za vsako stvar in jih je treba postaviti na realna tla.” “Še vedno smo samo prostovoljci,” pravi Tone, “tudi jaz imam otroka, ki ima šolo, imam službo, kdaj sem bolan ali nimam časa.”

Fotografija je zakoncev Smrekar.

Strinjata se, da partnersko in zdaj zakonsko življenje lažje usklajujeta, ker sta gasilca oba. “Če jaz ne bi bila gasilka, marsičesa ne bi tolerirala,” pove Simona. “Pridejo trenutki, ko se nama zazdi, da sva preveč pri gasilcih, a to sva si izbrala in dobro voziva tako,” meni Tone, dodajata pa tudi, da morajo biti tiste partnerke, ki niso gasilke, zares potrpežljive – in obrnjeno.

Preberite še:Že kot majhna deklica je z očetom hodila v gasilski dom, sedaj pa je gasilstvu posvetila svoje življenje

Zaradi pomoči pri poplavah so se jima zamaknile tudi priprave na poroko, ki sta jo nato uspešno izpeljala na načrtovan datum, 9. septembra.

“Čeprav sva bila že dolgo skupaj, sva se želela poročiti, in to tako, kot hočeva sama – ni nama bilo do tega, da bi se šla samo ‘podpisat’,” pravi Tone, Simona pa izpostavi: “Čeprav so imeli prednost gasilci, se nama je poroka vedno zdela pomembna, dokaz, da potrdiva svojo zvezo.”

Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.

Preberite še:“Na potovanjih se učim, da hitenje in letenje čez življenje nima nobenega smisla”

Preberite še:Misijonar, ki je hkrati čarodej: “Ne delam čudežev”

Preberite še:Mladenič z ADHD: “Odločil sem se, da želim biti najboljša verzija sebe”