Zakonski svetovalci so enoglasni: medsebojno sporazumevanje je eden od stebrov odnosa med zakoncema. In kaj natančno imamo v mislih s sporazumevanjem? Ne govorimo o tem, da se zakonca dogovarjata o jedilnikih za tedenska kosila ali načrtih za konec tedna. Pač pa gre za iskreno, resnično in vzajemno izražanje svojih čustev, želja in potreb, ki jih drugi zakonec pozorno in dobrohotno sprejema.
Tak poglobljen dialog nam lahko pomaga, da se bomo izognili številnim zakonskim nesporazumom, ki jih vedno spremljajo prepiri in razočaranja. “Prva stvar, ki jo mora par zgraditi, je medsebojno razumevanje čustev,” poudarja psiholog in zakonski terapevt Marc d’Anselme.
Za razumevanje partnerjevih čustev je potrebna empatija. Toda glede na različno zgodovino in osebnost vsakega od zakoncev to še zdaleč ni preprosto.
Utrujajoč dopust
Marc d’Anselme navaja dober primer nesporazuma, ki je nastal zaradi moževega nerazumevanja ženinih čustev med razmeroma napornim dopustom.
Žena možu pove, da je izčrpana, da potrebuje počitek in da mora on prevzeti skrb za družino, predvsem za otroke. Na splošno velja, da so ženske bolj odprte glede svojih čustev kot moški.
Mož premisli in poišče rešitev. Nazadnje predlaga, naj žena odide za štiri dni, sama, in si odpočije pri svoji materi … Žena ga zgroženo pogleda. Njegov predlog, čeravno velikodušen in učinkovit, je padel v vodo.
Empatija, ne rešitve
Naj se moškim zdi še tako presenetljivo, žena s tem, ko izrazi svojo izčrpanost, od moža ne pričakuje, da bo našel rešitev za njeno težavo. Ne, preprosto pričakuje, da jo bo razumel, da bo slišal njene težave, da bo sočustvoval in da bo čutil hvaležnost za stvari, ki jih počne, prav tiste stvari, ki so jo izčrpale.
Ne želi iti k materi, ampak želi dopust preživeti z možem in otroki. Kakovostno preživljanje časa z ljudmi, ki jih ima rada, je njena najgloblja želja. “Žena se pogovarja z možem, da bi z njim delila svoja čustva in spodbudila odnos. Mož pa po drugi strani išče problem, ki bi ga lahko rešil; od tod nesporazumi,” pojasnjuje Marc d’Anselme.
Žena od moža pričakuje empatijo in obratno. Empatija ne zahteva dolgotrajnega premišljevanja ali velikih odločitev, temveč le izražanje čustvenega razumevanja. “Empatija ni reševanje praktičnega problema. Ne vključuje nobenih pojasnjevanj, nobene razlage, nobenih rešitev, nobene čustvenosti, le izraz razumevanja!” Pomembno je, da to razumevanje izrazimo z besedami ali dejanji, sicer je žal neuporabno.
Uglašenost: sveti gral zakonskega para
Empatija je ključ do razumevanja čustev drugega in, če je vzajemna, do tega, da je par na isti valovni dolžini. V fiziki so električni tokokrogi uglašeni, če nihajo na isti frekvenci, če so uglašeni na isto valovno dolžino. V zakonski psihologiji se medsebojno razumevanje med zakoncem prav tako imenuje uglašenost.
Ko je par uglašen, doživlja trenutke “popolne edinosti”. Uglašenost ima številne prednosti, čeprav ni trajno stanje – kar je sreča, saj je dobro, da vsakdo najprej doživi lastna čustva.
Empatija osebi omogoča, da se počuti spremljano v svojem doživljanju. To ima osupljiv, skoraj čaroben učinek, da posameznika osvobodi negativnih čustev, povezanih z bremenom, ki ga je dotlej nosil sam.
To pogosto privede do pozitivne spremembe odnosa pri zakoncu, ki je bil slišan in razumljen. Poleg tega je uglašenost pomembna opora zakoncem ob življenjskih težavah ali preizkušnjah. “Dogodek, ki ga zakonec doživlja v sožitju s svojim partnerjem, je veliko lažje premagati,” pojasnjuje Marc d’Anselme.
Spodbujanje čustvenih delitev
“Zakonske težave izhajajo predvsem iz dejstva, da si partnerjevo vedenje razlagamo v smislu svojih lastnih čustev, namesto da bi razumeli njegova,” pravi terapevt. Od tod tudi stavek, ki ga pogosto slišimo v zakonskih prepirih: “V resnici sploh ne razumeš!”
Empatija od nas zahteva, da se odmaknemo od individualistične drže in se začnemo zanimati za drugo osebo ter se odpremo njenim čustvom. In tudi druga oseba se mora potruditi ter izraziti čustva, ki jih doživlja.
“Čustvena delitev je najboljše zdravilo proti zakonskemu individualizmu.” To je odlično orodje za spodbujanje usklajenosti. Kaj to konkretno pomeni? Dobro je, da zakonca izmenično izražata čustva, s katerimi se drugi zakonec lahko poistoveti. “Da bi presegla dejstva in se usmerila v čustva, si zakonca pomagata tako, da čustva poimenujeta.” Recimo: “Če bi bil na tvojem mestu, bi me to razjezilo!” ali “Si bila presenečena?”
To osebi, ki čustvo doživlja, omogoča, da ga pojasni, izpopolni in zaupa drugemu. S kakšnim namenom? Da bi bolje ljubili. Kajti ljubiti, nas opozarja Marc d’Anselme, pomeni, da “odpremo svoje srce partnerju in mu dovolimo, da malce zaživi v nas”, pa tudi, da sami malce zaživimo v njem.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
