Vprašanje bralca:
Že dolga leta opažam, da se oblike – drže sodelovanja pri mašnem bogoslužju (sedenje, klečanje, stoječe spremljanje maše) razlikujejo od ene do druge župnije glede na to, kakšne so navade v kraju. Ali obstajajo različna pravila za posamezne župnije ali so pravila enotna za vse in so samo duhovniki tisti, ki so eni bolj, drugi manj naklonjeni tem pravilom? Zakaj se to ne poenoti?
Francl
Odgovarja upokojeni novomeški škof msgr. Andrej Glavan:
Spoštovani gospod Francl! Niste edini, ki vas nekatere razlike pri obhajanju bogoslužja motijo. Hvala Bogu, da so te razlike le pri nekaterih držah in se ne nanašajo na bistvene elemente maše.
Na Zahodu so se vpeljale tudi nekatere nedopustne razvade. Tudi znotraj Katoliške cerkve imamo razne obrede, ki so se uveljavili že v prvem tisočletju (koptski, sirski, maronitski, bizantinski …), a imajo enako notranjo strukturo, čeprav se zunanji potek lahko zelo razlikuje.
A tudi znotraj t. i. zahodnega rimskega obreda so nekatere majhne nebistvene razlike (milanski obred). Nekatere majhne razlike je prinesla pokoncilska reforma. Nekateri duhovniki so bili pri uvajanju sprememb nedosledni. V Zahodni Evropi pa so šli nekateri v napačno smer, ko so odpravljali po njihovem nepotrebno “navlako”. Tako ponekod ne poznajo več kajenja pri maši ali raznih blagoslovov.
Nekateri pravijo, da zunanje razlike niso bistvene. Res je. Za prve kristjane je bilo bistveno, da so bili “stanovitni v nauku apostolov in bratskem občestvu, v lomljenju kruha in molitvah. Dan za dnem so se enodušno in vztrajno zbirali v templju, lomili kruh po domovih ter uživali jed z veselim in preprostim srcem” (Apd 2,42-46). Bili so eno srce in ena duša. Pri bogoslužju so se použivali v edinosti z Bogom in med seboj v moči evharistije.
Nekatere, ki ne hodijo k maši le v domači župniji, pa lahko motijo tudi razlike, kdaj se vstane, kdaj sedi …
Kako je prišlo do razlik med župnijami? Po reformi bogoslužja smo dobili vsi enotna navodila in imeli razne študijske dneve o tem. A vsi župniki niso bili dosledni. Spremembe so za nekatere vedno malo moteče. Nekateri so govorili: zakaj bi vznemirjali in nadlegovali ljudi, zato sprememb niso prepričljivo utemeljili in jih tudi niso uvedli.
Naj navedem nekaj primerov. Pred reformo so verniki ob začetku maše sedeli. Liturgična navodila pa pravijo, naj bi verniki ob vstopu, zlasti ob slovesnem vstopu duhovnika in sodelavcev, vstali. Stoja naj bi spremljala tudi začetni sprevod in obred, glavno prošnjo in tudi slavo.
Izjema je za stare in invalidne osebe, če je peta slava dolga. Berila in psalm naj bi poslušali sede. Alelujo naj bi peli stoje. V nekaterih cerkvah pa se verniki “prebudijo” šele, ko jih duhovnik pozdravi z “Gospod z vami”.
Tudi pri klečanju je prišlo do sprememb. Nekoč so pri povzdigovanju vsi klečali. Po liturgični reformi so ponekod prenagljeno odstranili klečalnike in klečanje ni mogoče. Zdaj pa nekateri vstanejo, nekateri pa kar obsedijo. Izjema naj bi bili najstarejši in invalidi.
Ustaljene napake in razvade je težko popravljati in spreminjati in tako razlike med župnijami ostajajo. Vendar glejmo na bistvo maše in tako nas te male zunanje razlike ne bodo motile in bomo od maše odhajali z veselim obrazom in z naročilom, naj živimo v miru in delamo dobro.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 73, številka 12.
