20-letna Beti Krajačič prihaja iz Komende. Trenutno obiskuje zadnji letnik štiriletne Srednje šole za fotografijo in oblikovanje, smer fotografija. Njeni dnevi so kratki, saj se ob družinskem življenju pripravlja na maturo.
V prostem času fotografira, oblikuje na računalniku in je veliko zunaj s svojo družino. Z optimizmom in velikim zaupanjem zre v prihodnost. Pred štirimi meseci je povila deklico Stello. Poleg tega, da sta s partnerjem mlada starša, se od večine drugih staršev razlikujeta še po nečem …
Za današnji čas, ko se prva nosečnost pomika v pozna trideseta leta, ste zelo mlada mamica. Ste bili v kakem trenutku v dvomih, ali otroka sprejeti ali ne?
Nosečnost je bila veliko presenečenje za naju s partnerjem, saj otroka še kar nekaj let nisva imela v načrtu. Najprej predvsem zato, ker še vedno hodim v šolo. Ko sem izvedela za nosečnost, sem bila sprva zelo šokirana, ampak sem tudi zelo hitro sprejela to novico in nisem imela pomislekov, ali bi otroka obdržala.
Otrok je od vseh najbolj nedolžno bitje in si zasluži življenje. Zato nisem niti enkrat pomislila na to, da ga ne bi obdržala. Enakega mnenja je bil partner, ko sem mu povedala za nosečnost. Sicer je bil tudi zelo presenečen, ampak je takoj rekel, da bova obdržala otroka in da bomo že nekako uspeli.
Poleg vaše mladosti je posebnost tudi ta, da ste gluhi. Vas je zaradi tega skrbelo, kako se boste znašli v starševski vlogi?
Od rojstva sem gluha, tudi oba moja starša sta gluha in večina sorodnikov po očetovi strani, tako da gre pri meni za dednost. Je pa tudi moj partner gluh in njegov oče. Ni me skrbelo, kako se bom znašla v vlogi mamice samo zaradi gluhote. Sama poznam veliko ljudi, ki so gluhi in imajo tudi otroke, pa jim gre čisto dobro, tako da to ni nič posebnega.
In tudi jaz sem taka, da na vse gledam sproščeno in vedno govorim, da bo, kar bo, ne sekiram se za nič. Verjetno je zato vse lažje, ker vedno sproščeno gledam na vse. Če ne bi bila takšna, bi bilo zagotovo težje, vsi bi bili živčni.
Verjetno so vaša opravila v zvezi s skrbjo za hčerkico drugače organizirana, kot če bi slišali?
Niti ne, nič ni posebej drugače kot pri tistih, ki slišijo. Seveda je razlika to, da oba s partnerjem ne slišiva, sicer pa za otroka skrbiva povsem običajno kot vsak starš. Če otrok joka, nama to pove elektronska varuška z utripajočo lučko in neko zadevico poleg, ki vibrira. Tako veva, da joka. Sicer je vse enako.
Gluhota ni ovira za to, da ne bi mogli skrbeti za otroka. Želela bi povedati, da je lahko vsak človek dober starš in vzgoji otroka v poštenega in srčnega človeka. Tudi gluhi ljudje imamo to sposobnost. Bi si pa želela, da bi se o gluhoti več govorilo, da bi ljudje bolje poznali to temo.
Tudi vaš partner in očka dojenčice je mlad. Kako pa on dojema starševstvo?
Ima 22 let, dve leti je starejši od mene. Nosečnosti je bil zelo vesel. Starševstvo dojema kot nekaj lepega, zelo ceniva vsak trenutek, ki ga lahko preživiva z otrokom. Je pa tudi, seveda, kakšen dan, ko je bolj naporno in težko. Na starševstvo gledava kot na nekaj zelo lepega, lepo obdobje, ki traja celo življenje in se nikoli ne konča.
Sta morda naletela na slabe odzive okolice, da boste obdržala otroka, zaradi mladosti, gluhote in morda še odprtih bivanjskih vprašanj?
Predvsem je bilo nekaj obsojanj zaradi mladosti in ker še nisva bila dolgo skupaj, ko sem zanosila. Takrat sva bila par nekaj mesecev. Vendar so se vsi zdaj sprijaznili s tem. Ne bi vedela, da bi kdo obsojal nosečnost zaradi gluhote, ker gluhota ni več tabu, veliko ljudi že pozna gluhoto in jo dojamejo kot nekaj normalnega.
Sicer so vsi zelo lepo sprejeli novico o nosečnosti in se skupaj z nama veselili, težko so dočakali rojstvo in zdaj otroka vsi obožujemo. Glede bivanja nisva imela nobenih težav, ker se je že veliko pred zanositvijo priselil k meni, saj je Madžar. Zaradi mene in najine zveze se je z Madžarske preselil k meni. V naši hiši je veliko prostora in veliko nama pomagajo moji starši in stari starši. To zelo ceniva in sva vesela, da je tako.
Kaj je bila največja žrtev ob odločitvi, da sprejmeta otroka in postanete družina?
Najbolj me je skrbelo, kako bom končala šolo, ker sem rodila konec decembra in sem še vedno v 4. letniku. Vendar so tudi v šoli vsi profesorji in sošolci zelo lepo sprejeli novico o nosečnosti, veseli so bili zame. Prav tako so se zelo potrudili, da bi mi olajšali zaključek srednje šole. Malce me je tudi skrbelo glede financ, ker je zaposlen samo partner, jaz pa ne, ker sem še dijakinja. Vendar zdaj, ko ima hčerkica že skoraj štiri mesece, je vse v redu in nimamo nobenih težav.
Kaj vaju je najbolj nagovorilo oz. spodbudilo, da to storita?
Nič posebnega ni bilo, takoj sva vedela, da bova obdržala otroka. Prej ko slej bi ga imela, očitno nama je bilo namenjeno, da dobiva otroka pri 20 in 22 letih. 🙂 Vse se zgodi z razlogom. Seveda naju je malo skrbelo, kako bova, ker je to za oba prvi otrok in nisva imela nobenih izkušenj. Imava sestrične in bratrance, s katerimi sva se ukvarjala, ko so bili še dojenčki in malčki, ampak to ni isto.
Imeti svojega otroka pomeni skrbeti zanj in biti z njim 24 ur na dan. “Bo, kar bo,” sva si rekla in šla naprej s pozitivo in uživala v vsakem trenutku nosečnosti, ki je bila zelo lepa in na srečo brez težav. Najbolj me je skrbel porod, ker ne prenašam najbolje bolečin, vendar sem k sreči zelo lepo in hitro rodila.
Kakšni so vaši načrti za prihodnost?
Midva sva sicer taka, da živiva samo v sedanjosti in ne razmišljava o prihodnosti. Vendar si seveda želiva dobro finančno stabilnost, ki bo takšna, ko bom dobila službo. In seveda da bi hčerka imela čim lepše otroštvo, lepo odraščanje, da ji bova lahko omogočila vse, kar bo treba. Za zdaj bi rada ostala samo pri enemu otroku, bi si pa seveda v prihodnosti tudi želela kakšnega bratca ali sestrico za hčerko.
V kakšnem svetu si želita, da bi odraščala vaša hčerkica?
V čim lepšem svetu, želiva si, da bi hčerka imela lepo otroštvo in lep spomin nanj, kar ji bova tudi omogočila. Želiva si, da bi bila srečna. Glede na to, kar se zdaj dogaja po svetu, upam, da vse to ne bo vplivalo nanjo.
