Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Začnite svoj dan z dobrim, lepim in resničnim. Naročite se na Aleteijine e-novice!
Naroči me!

Aleteia

“Po marsičem bi se tudi mi lahko zgledovali po čebelah”

WEB 3 MARKO FERENČAK
OSEBNI ARHIV
Deli

Ob svetovnem dnevu čebel smo se pogovarjali s čebelarjem Markom Ferenčakom

Praktično po vsej Sloveniji Marko Ferenčak, ki bdi nad Čebelarstvom Ferenčak, s tovornjakom na pašo prevaža svoje čebele. Vremensko dogajanje ne ustreza niti tem malim, pridnim živalicam, ki jih je dež letos prikrajšal že za dve paši.

Njegovi začetki segajo v najstništvo, ko je začel čebelariti mlajši brat Rok. Sicer so imeli čebele pri hiši že pred 2. svetovno vojno. Aktivno in profesionalno se je Marko začel ukvarjati s čebelami leta 2011, najprej je imel 40 panjev, sedaj pa jih ima v lasti več kot 200.

Kaj vas pri čebelah najbolj fascinira?
Najbolj me fascinira njihova organizacija, in sicer si kar težko predstavljam, da se na višku sezone okoli ene čebele suče okoli 70, 80 tisoč čebel. In da je ona tista, ki je v panju glavna. In vse funkcije, od delavke, čistilke, dojilke, pašne čebele, stražarke … kakšna hierarhija je to!

Nekje sem zasledil, da če bi bili ljudje tako organizirani kot čebele, če bi vsak na tem svetu vedel, kaj mora početi, bi za isti standard delali osem minut na dan.

WEB 3 HONEY AND BEE
OSEBNI ARHIV

Poleg tega sta mi všeč tudi red in disciplina, ki ju imajo. Če se matici kaj zgodi, če si na primer zlomi nogo, čebele nič ne prepuščajo naključju. Takoj potegnejo matičnjake, začnejo z vzrejo novih matic in staro matico izločijo. Vzamejo najboljšo matico in tista je potem šefinja. Po marsičem bi se lahko tudi mi zgledovali po čebelah: vsak od nas ima svojo funkcijo oz. delo, zaradi katerega je potreben in cenjen, in ga poskuša kar najbolje opravljati.

Kaj pa vam predstavlja največji izziv?
Najtežja je nepredvidljivost. Ne morem načrtovati na dan, na uro natančno. Posledično je težko načrtovati družinsko življenje. Na primer pred kratkim je kazalo, da bo ta mesec medila akacija, da bodo čebele mirne in bomo v panjih imeli med, zgodilo se je pa obratno. Čebele smo morali hraniti, so bolj nadležne in dela je veliko več. V dveh tednih se je zaradi hladnega vremena vse obrnilo.

Težava so tudi nočni dnevi v letu, ki jih oddelam. Takrat, ko premikam čebele. Pa seveda obdobja, ko moram zanje precej bolj skrbeti. Devet mesecev se je treba okoli njih kar sukati, če hočemo imeti kaj pridelka. Veliko dela pa gre tudi na račun zatiranja zajedalcev v panjih, tj. varoj.

WEB 3 BEES
OSEBNI ARHIV

Kako usklajujete družinsko in čebelarsko življenje, kako to sprejema družina?
S profesionalno čebelarsko kariero sem začel kmalu po najini poroki.  Vložili smo, kolikor smo lahko, voljo, znanje in prostor pa smo imeli. Ampak biti čebelar ni poklic, je način življenja.

Žena mi je kljub vsemu vedno stala ob strani. Potem pa so prišli otroci in je bilo zmeraj težje, saj sem delal cele dneve, vikende. Prišle so tudi slabe letine, ki so nas prizadele tudi finančno. Takrat sem bil pred pomembno in težko odločitvijo, ali prenehati oz. kako nadaljevati. Naposled sem si poiskal zaposlitev, ki mi kot očetu štirih otrok nudi socialno varnost, v čebelarstvo pa so se vključili še moji bratje, sestra, mama. Tako je Čebelarstvo Ferenčak postalo družinsko podjetje in je lažje vsem.

Na kakšne načine v svet čebelarjenja vključujete svoje otroke?
Vključujem jih od samega začetka. Starejša dva sta že krmila čebele. Oba imata otroški skafander, gresta z mano v kamion in hranita čebele. Če ju kakšna piči, izgubita malo volje, ampak se kmalu potolažita.

WEB 3 FAMILY FERENČAK
OSEBNI ARHIV

Pomagajo tudi pri točenju, kolikor otrok pač lahko pomaga. Pomembno je, da so zraven in gledajo. V zimskem času smo skupaj zbijali okvirčke. Od priprav do akcij točenja in premikanja kamionov, vedno so zraven. Dihamo s čebelami. Zelo veliko vedo o čebelarjenju, premikih čebel. Mislim, da imajo vse možnosti, da čebelarijo, če bodo le hoteli.

Kaj lahko tudi tisti, ki nimajo čebel, storijo za njihov obstoj?
Čebele so danes zelo ogrožene. Če jih ne negujemo, ne preživijo dveh sezon. Druga stvar je sprememba okoliščin. Velik del površine poseduje kmetijstvo in uporablja se marsikaj. Ekološko kmetijstvo je super, tudi konvencionalno kmetijstvo, če se dela po pameti: škropljenje ob mraku, zvečer in ponoči. Kmetje zaradi hranilnosti krme pokosijo travo pred cvetom, a za čebelo je to suša. En ukrep, ki tudi pomaga, je sejanje ajde.

Sicer se v kmetijstvu čedalje bolj zavedajo, da so čebele potrebne in moramo delati z roko v roki. Tudi občine sprejemajo ukrepe in postajajo čebelam prijazne občine. V parke sadijo medonosne rastline: javorje, lipe … s tem je čebela prisotna tudi v mestu. Treba je gledati tudi na prihodnje rodove.

Nobena poroka, na kateri se znajdete, ne mine brez vašega petja Čebelarja. Od kod vam strast do petja?
Ta strast je bila prisotna, še preden sem se začel ukvarjati s čebelami. Prihajam iz družine, kjer smo že kot mali radi peli. Sedem let sem bil član opernega zbora, pel sem v Vokalni akademiji, pa v manjših zasedbah, oktetih, z brati smo precej nastopali. Petje mi je močno obogatilo življenje. Dostikrat srečam Boga prek glasbe. Je pa res, da je glasba sedaj na stranskem tiru, čeprav pravim, da bom pel, dokler bom zdrav. V tem uživam, komaj čakam, da bomo kaj več zapeli skupaj z otroki.

 

Preberite še:
Moč očesnega stika
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.