Metodo lectio divina v zgodovini prvič zasledimo pri zgodnjih cerkvenih očetih okrog leta 300 po Kristusu. Štiri korake prvič izrecno omenja menih Guigo Cartujo leta 1173. Ti koraki – lectio (branje), meditatio (premišljevanje), oratio (molitev) ter contemplatio (kontemplacija ali zrenje) – imajo še danes središčno vlogo.
Preberite še:
Najbolj razširjena svetopisemska aplikacija na svetu zdaj na voljo tudi v slovenščini
Kaj to pomeni?
Lectio divina je v osnovi zelo preprost način, ki nam omogoča, da bolje dojamemo, kaj ima Sveto pismo povedati za moje življenje. To ni študijska metoda, ampak preprost način branja in razumevanja Svetega pisma, ki je dosegljiv vsakomur.
Komu je metoda namenjena?
Namenjena je vsakemu, ki želi s Svetim pismom bolj poglobiti svoje versko življenje. Sveto pismo je potrebno prebirati zaradi njega samega, da se lahko ob branju pojavi Božja beseda zame danes – da sem pripravljen poslušati in uresničevati to, kar mi Bog govori po Svetem pismu.
Zato je dobro, da si za začetek izberemo krajši svetopisemski odlomek. Odlomek si lahko izberemo sami, izbere nam ga lahko vodja skupine (če Sveto pismo prebiramo skupaj), ali pa si preprosto preberemo dnevno Božjo besedo. Začeti je dobro s kratkim odlomkom in počasi ga bomo uspeli povezati s preostalimi svetopisemskimi besedili.
Preberite še:
Ali je smiselno odpirati Sveto pismo po naključju, z namenom, da bi našli odgovor?
Prvi korak: Branje
Branje svetopisemskega odlomka je temelj vseh nadaljnjih korakov, zato pri tem ne smemo hiteti. Poiščimo miren prostor, pripravimo si zvezek in pisalo. Misli in besede, ki nas še posebej nagovorijo, si podčrtajmo ali zapišimo.
Odlomek večkrat preberimo – tudi naglas. Vzemimo si dovolj časa, da bi tako kar najbolje sprejeli vsebino odlomka. Besedilo si lahko tudi prepišemo, ga preberemo v kakšnem drugem jeziku, lahko poskusimo kakšen del na pamet ponoviti …
Paziti moramo na različne skušnjave in predvidevanja, da odlomek že poznamo, površnosti ali prepričanja, da že vnaprej vemo, kaj nam besedilo “želi povedati”.
Preberite še:
Velikansko Sveto pismo iz 8. stoletja se po več kot 1300 letih vrača v Anglijo
Drugi korak: Meditacija ali premišljevanje
Svetemu pismu se bližajmo v zaupanju, da nam bo Bog po njem spregovoril. Morda nam bo Bog razodel kaj o sebi, morda nam bo pokazal, kje se moramo spremeniti, ali pa nas bo opogumil in nam vlil novih moči.
Meditirati pomeni predvsem iskati, brskati, raziskovati po besedilu z namenom, da bi vstopili čim globlje v spoznavanje Božje volje. Pri tem so nam lahko v pomoč različni komentarji Svetega pisma, vendar naj se uporabljajo zgolj kot pomoč in ne kot “bližnjica”, ki nam omogoča izogniti se naporu lastnega raziskovanja.
Preberite še:
Kdo je Sveto pismo razdelil na poglavja in vrstice?
Tretji korak: Molitev
Molitev odpira prostor za pogovor med nami in Bogom. Bog ceni odkritost, saj pred njim ne moremo ničesar skriti. Predenj prinesimo vse, kar se dogaja v našem življenju. Molitev naj navdihuje in vodi odlomek, ki smo ga prebrali in premišljevali. Tej molitvi se lahko pridružijo tudi slavljenje, prošnje, zahvale …
Četrti korak: Zrenje ali kontemplacija
Morda se nam ta beseda – kontemplacija – zdi zelo učena. Vendar pa kontemplacija ni izjemna izkušnja, ki bi bila rezervirana samo za redke izbrance ali celo svetnike. Ne, dostopna je vsakemu izmed nas!
Preberite še:
Nekaj načinov, kako lahko berete Sveto pismo
Pri tem gre za neke vrste gotovost oz. trdno prepričanje, da nam je Bog blizu, morda bliže kot kdajkoli prej. Lahko rečemo, da je kontemplacija ali zrenje prostor “intimnega” dialoga med Bogom in posameznikom. Tu besede skoraj niso potrebne. Preprosto bodimo z Bogom in se prepustimo Njegovi navzočnosti.
V fotogaleriji si oglejte še nekaj predlogov, ki so vam lahko v pomoč pri metodi lectio Divina:
Preberite še:
“Odnos je preveč resna stvar, da bi se pretvarjali!”
Preberite še:
Nepopolno, a resnično: tako pri nas molimo rožni venec
Preberite še:
Nadškof študentom in profesorjem ob začetku študijskega leta: “Vsak si mora zastaviti ta tri vprašanja”
