Aleteia logoAleteia logo
Aleteia
Sob, 27. novembra |
Aleteia logo
Navdihujoče zgodbe
separateurCreated with Sketch.

“Premalo se zavedamo sreče, da sta se dva imela rada, da smo na svetu”

Gaj Trcek

SPORTIDA

Lojze Grčman - objavljeno 12/11/21

Spoznajte Gaja Trčka, fanta številnih talentov in modrih misli

Gaj Trček je nasmejan Gorenjec v zgodnjih tridesetih. Že od otroštva skoraj ni trenutka, ko miruje. In to mislimo precej dobesedno. “Če preveč sedim, postanem kar depresiven,” se namuzne in doda, da si želi čim manj dopusta. Kako, prosim? Točno tako.

Gaj si dan za dnem preprosto želi razvijati in piliti čim več svojih talentov, ki jih res ni malo. Od športa do glasbe in sinhronizacije risank ter še marsičesa. Ob tem najde čas tudi za prostovoljno pomoč tistim, ki so bistveno manj pri močeh kot on, seveda pa ima tudi službo, ki je mnogo več kot to – je osebni asistent Tristana, mladeniča z Downovim sindromom.

Da, vse to (in še več) počne Gaj Trček:

Ne le asistent, ampak prijatelj

No, pravzaprav Tristan nima “le” Downovega sindroma, ampak tudi cerebralno paralizo in avtizem. Marsičesa ne zmore sam, njegovo gibanje je omejeno, ima motnje v duševnem razvoju, a vseeno je sposoben marsičesa. In ravno to je ena glavnih Gajevih idej – da Tristana opogumi, opolnomoči in spodbudi, da čim več nalog in del v vsakdanjem življenju opravi sam. 

“Nočem ga obravnavati kot ubogega in mu ustvarjati takega predznaka. Želim, da je tak, kot pač je. Če mu pade na tla žlica, naj jo pobere sam. Naj si sam obuje čevlje, plača račun v gostilni. Tudi on me kdaj zbode, zelo je brihten. Imava svoj smisel za humor, sarkazem, ironijo. Zato se dobro ujameva,” ne le o svojem varovancu, ampak prijatelju z žarom v očeh pripoveduje Gaj, ki s Tristanom snema in objavlja zabavne in navihane videe ter jih objavlja na Facebooku.

“Avtizem, Downow sindrom, cerebralna paraliza in Tourettov sindrom naju ne ustavijo. Nariševa nasmeh tudi na najbolj kisle obraze!” se glasi sporočilo na njuni strani.

“Luštna” simbioza

“Ko se z njim pošalim, kar zažari, saj ve, da mi bo vrnil. Delujeva v ‘luštni’ simbiozi,” z odtenkom ali dvema gorenjskega naglasa razlaga fant, ki se počuti kot nekakšen Tristanov – loči ju približno 13 let – starejši brat: “Učim ga odrasle moškosti, čeprav je morda nikdar ne bo dosegel na ravni, kot sem jo jaz.”

Med pristno iskrenostjo in nekaj pivi

Tristan deluje tako, kot mu telo in um narekujeta v določenem trenutku. Prvinsko: “Nas, ko vidimo nekega človeka, pogosto zanima, kakšen avto ima in koliko sledilcev. Postavljamo si ograje in zidove. Ko Tristan sliši neko glasbo, dobi solzne oči. Mi za to stanje potrebujemo vsaj nekaj piv.” Proces je torej dvosmeren: učita se drug od drugega.

Gaj Trcek

Mladenič ima tudi odličen spomin: “Včasih deluje kot odrasel ali še bolj pameten, v določenih trenutkih pa je na ravni 6-, 8- ali 10-letnega otroka. Zaradi fizičnih omejitev potrebuje pomoč pri nekaterih vsakdanjih opravilih, na primer pri osebni higieni. Vsekakor pa se zaveda dejstva, da je odrasel.” Nerazdružljivi dvojec pa ima še eno skupno lastnost: oba imata sindrom. Tristan Downovega, Gaj pa Tourettovega.

Gre za nevrološko-psihiatrično motnjo, za katero so značilni neželeni telesni gibi (tiki) in nenadzorovani glasovi. Pojav teh sega že v otroštvo. S tleskanjem s prsti, miganjem z glavo, smrkanjem je na svojstven način želel sprostiti energijo.

Kdaj lahko iz sebe potegnemo najboljše?

Ker je vse opisano znal tudi omejiti in skriti, ko je bilo treba, se tudi pošaliti iz sebe, ga okolica ni stigmatizirala, žalila, nadlegovala, zapostavljala. Ampak tiki so ga vseeno zaznamovali.

“Težko je bilo, a ne bi šel nazaj in česa spremenil. Morda kako malenkost. Ljudem bi rad predstavil, da jim ni treba čakati na travmatično izkušnjo, da potem spremenijo življenje. A očitno je res tako, da ‘potrebujemo’ trpljenje, da iz sebe lahko potegnemo najboljše. Morda do tistega trenutka sploh ne vemo, česa smo sposobni,” z modrostjo postreže fant, ki je (bil) že od mladih nog tudi hiperaktiven.

Gaj Trcek

V Planici poletel 193 metrov

“Običajne” športne dejavnosti ga pač niso zadovoljevale. Dopolnil jih je na primer s skakanjem s strehe. “To še zdaj kdaj počnem, ampak že začutim koleno,” se zasmeji. Nič tako nenavadnega, kajne? 😉

Potrebo po zračnih aktivnostih je v bistveno bolj institucionalne okvirje postavil kot smučarski skakalec. Niso bili povsem ista generacija, a skakal je tudi z brati Prevc, Tilnom Bartolom, Juretom Šinkovcem … Že ob prvem srečanju s staro planiško velikanko je tam poletel 193 metrov. Pozneje je postal trener – tudi s formalno izobrazbo – in deloval tudi v tujini.

A njegovo razmišljanje zunaj okvirjev ni šlo v korak z zahtevami in praksami poklicnega športa, iz katerega je izstopil. Zdaj je osebni trener dvema fantoma, ki bi rada v svojem razvoju storila korak, dva, tri naprej.

Na odru

Se vam zdi Gajevo obličje nekam znano? Morebiti ste ga pred leti uzrli v oddaji X Factor, kjer se je prebil do finala. Nato se je pojavilo vprašanje: kaj pa zdaj? “Prepoznavnost se je pokazala, nisem pa imel nobene ideje ali pesmi. Glasba mi je vedno dajala zagon, nikoli pa nisem pomislil, da bi to počel jaz.”

Malo je poduhal tudi svet didžejevstva, občasno vrti glasbo na porokah. Posebno vznemirjenje pa mu spreleti telo omemba zasedbe Junaki naših ulic, ki so jo sestavili skupaj s prijatelji in glasbenimi znanci. Sad njihovega ustvarjanja je med drugim tudi videospot s slovenskim parasmučarjem Jernejem Slivnikom v glavni vlogi.

“Ustvarjam glasbo, ki ni balast. Rad imam muziko, ki v svet pošlje sporočilo. Glasba, spot, sporočilo. Vse troje se mora združiti,” svoj glasbeni credo ubeseduje Gaj: “Zame je narediti skladbo tako, kot bi si dal narediti tatu. Nekaj večnega. Tega ti nihče ne more vzeti, razen če se kaj zgodi.”

Z Junaki imajo v načrtu še tri glasbene zgodbe, ena bo med drugim govorila o nasilju v družini.

Kaj je njihovo poslanstvo? “Morda ob meni sedi nekdo, ki ima še hujšo zgodbo od mene. S sporočili poskušamo posvetiti v življenje ljudem, ki so doslej videvali bolj temo. Pokažemo jim vrata, odpreti pa jih moramo sami.”

Novice, na primer eksplozije bomb, nas šokirajo le na kratko. Hitro jih pozabljamo. Če bi bil tam udeležen kdo od naših bližnjih, bi to pomnili vse življenje.

Posoja glas risanim junakom

Gaja lahko slišite tudi v risankah. Da posoja svoj glas animiranim junakom, mu predstavlja neizmerna izziv in zabavo: “Sanje vsakega otroka so, da bi bil nek risani junak. Če lahko to res ‘si’ oziroma igraš, je že to neka velika potrditev. Igranje mi je bilo vedno všeč, a vseeno mi je bilo malo nerodno. Pri sinhroniziranju pa si zaprt v studiu, nihče te ne gleda. ‘Izživljaš’ se, kot se želiš.” Mimogrede: najraje ima najstniške glasove, bil pa je tudi že “zlobnež”.

Z ljubeznijo in iskrenostjo obudi spomin na očeta

Kot smo omenili, Gajevo življenje ne mineva brez preizkušenj. Ena od največjih je bila vsekakor smrt očeta, ki je napravil samomor, ko je bilo njegovemu sinu približno 20 let, družina pa je tedaj ravno nekoliko izplavala iz vrtincev revščine.

“Oče nam je nudil ljubezen, ni pa znal ravnati s pijačo, ljubosumnostjo in denarjem. To so bile tri njegove velike slabosti,” se očeta spominja z ljubeznivostjo, a stvarno iskrenostjo.

Tudi ta izkušnja pa je Gaju, ki je pred kratkim kot prostovoljec raznašal hrano ostarelim, prinesla dragocena spoznanja: “Sem človek, ki zna negativne izkušnje obrniti sebi v prid. Seveda na meni pustijo posledice, a zaradi njih postanem močnejši, jasneje vidim smisel življenja. Premalo se zavedamo sreče, da sta se dva imela rada, da smo na svetu, da dihamo. Zahodnjaki smo preveč razvajeni. Ko pride neka stvar, kot je zaprtje, se nemudoma ustrašimo, da bomo izgubili svoje ugodje. Pomislimo kdaj na druge, bistveno manj razvite dele sveta?”

Živi polno

“Zame je življenje paleta barv, ki jih imaš na voljo. Nista mi všeč le siva in črna, poskusil bi rad vsako. Če mi to omogočata telo in um in če se ob tem počutim dobro, sem se pripravljen lotiti čisto vsake stvari. Seveda pa dan nima 36 ur,” se stvarnih omejitev zaveda nasmejani mladenič, ki si ne glede na vse življenje želi živeti polno in na polno.

Do trenutka, ko bo začutil, da mora spustiti nogo s stopalke intenzivnosti, bi rad še marsikaj naredil. Glasba, šport, pomoč ljudem, ki s svojim telesom ne znajo dobro ravnati, rad bi napisal tudi knjigo. In v njej bi se našlo marsikaj zanimivega, brez dvoma.

Tags:
bolezenDownov sindrom
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.