Aleteia logoAleteia logoAleteia
čet, 9. februarja |
Aleteia logo
Navdihujoče zgodbe
separateurCreated with Sketch.

Ko možganska kap udari pri 30 letih. “Bolezen mi je dala zagon, da sem vstal”

matjaz perenic

Fotografija je last Matjaža Pereniča

"Žena drži v hiši pokonci vogale. Ko me kdaj odnese, drži še četrtega. Takrat se zna umakniti in me pustiti samega, da nazaj zafunkcioniram."

Lojze Grčman - objavljeno 24/01/23

Matjaž Perenič, geograf, vzgojitelj in glasbenik, je za Aleteio spregovoril o svojih preizkušnjah

Po izobrazbi je geograf, po poklicu vzgojitelj, glasba pa Matjaža Pereniča iz brkinske vasi Prem spremlja že vse življenje. Od trobente do rokovskih in pankovskih zasedb ter narodno-zabavnih taktov. V zadnjem času glasbenih veščin bolj poučuje/vzgaja druge. V intervjuju za Aleteio pa je med drugim spregovoril tudi o tem, kako mu je možganska kap pri le tridesetih letih spremenila življenje. Na bolje.

Bilo je lani zgodaj jeseni. Na svojem profilu ste ob čustvenem zapisu objavili video s svojo uspešnico Dišali so tvoji lasje, ki ste jo izvedli s priljubljeno skupino Fehtarji. Doživela je imeniten odziv, ima več kot 330 tisoč ogledov. Ta nastop je bil za vas zelo poseben. Zakaj?
Šel sem na sprehod do griča Sveta Katarina na Premu, kjer se mi vselej zgodi kaka posebna stvar. Ko sem prišel domov, sem videl klic neshranjene številke, ali lahko pokličem nazaj. Pisal mi je Blaž Švab z vabilom v oddajo V petek zvečer. Bil sem presenečen. Povedal sem mu, da nisem nastopal 38 mesecev.

Zadnji koncert sem imel z nekim lokalnim pankbandom (Kvatroriti). Teden zatem pa sem se že znašel v bolnišnici. Pevska kondicija seveda ni enaka kot nekoč, ko smo igrali več ur. Fehtarji so mojo pesem popularizirali. Dogovorili smo se, kdo poje kaj, malce poskusili na vajah. In  je šlo. Posnetek nam je uspel v prvo.

Kako se je bilo vrniti pred mikrofon po več kot treh letih premora?
Po možganski kapi sem izgubil posluh. Nisem mogel zapeti niti Marko skače. Po operaciji sem imel/imam težave s parezo (omrtvelostjo, op. a.) celotnega obraza in posledično izgovarjavo, vidom. Trobente ne morem več igrati. Hitro sem se utrudil. Po možganski kapi so s časom oživeli tudi prsti, nazaj prvi akordi. Na pomlad sem na kavču čisto potihem sestavil precej skladb. Potem sem se predal pedagoškemu poklicu in odre zamenjal z domačim kabinetom in učilnico.

Kako vam je kap pri le 30 letih spremenila življenje?
Fizično me je bolezen prizadela. Na primer začelo se mi je zapirati oko. Ampak zdi se mi, da sem spregledal. Oglušel sem na eno uho, a začel slišati.

Nekega dne sem šel z župnikom mimo kapelice Sveta Katarina. Ravno tedaj sem dobil klic, kdaj bo operacija. Zaobljubil sem se, da bom, če se vse dobro izteče in dodobra okrevam, kapelo prebelil.

matjaz perenic
Letos poleti na dopustu v Poreču

To sem tudi storil in od tistega dne so se stvari začele počasi spreminjati na bolje. Bognedaj, da bi bil kak svetnik. Tudi kristjan nisem najboljši, a se nekako trudim. Spoznal sem, kako dobro mi hočejo ljudje, ki so mi šli prej mogoče na živce, a so me dejansko bodrili. V tem pogledu je bila bolezen zame nagrada.

Dan prej, ko sem šel na operacijo, me je zvilo še v križu. Žena Mateja me je ravnala, župnik Tone, ki je sedel zraven, pa je rekel: “Bog bo naredil, da bo prav.” In ni se zmotil. Samo Bog je vedel, kaj je bilo zame dobro. Boljše, kot se mi je zgodilo, se mi pravzaprav ni moglo. Bolezen je pokazala, kaj je res in kaj ne. Pa ne mislite, da imam miren značaj. Velikokrat vzkipim.

Po operaciji sem naredil obračun, kaj je v življenju bolj pomembno in kaj manj. V glasbenem svetu nisem želel delovati na silo.

Kako se je Matjažu življenje spremenilo po operaciji?

Česa ste se še naučili?
Pred boleznijo je bilo na glasbeni poti vse lažje. Lažje, ampak skozi zdajšnji pogled marsikaj narobe, čeprav vsaka izkušnja pusti lekcijo. Če dela človek prav, je velikokrat težje, ampak ostane rezultat, ki je vreden. Iz tega nastane nekaj “pametnega”.

Kako se je začelo in zgodilo?
Doletela me je 24-urna možganska kap. Tisti dan sem bil utrujen, samo spal sem, nisem imel apetita. Opazil sem, da se mi jezik zapleta. Nisem mogel hkrati pogoltniti grižljaja in govoriti. Ko sem si ogledoval naše družinske fotografije iz Rima, so me preplavila čustva. Ponoči sem bil žejen, ampak nisem več mogel držati kozarca v rokah.

Roka mi je kar visela. Odpeljali so me v ambulanto in nato v Ljubljano. Želel sem domov, a končal na intenzivni negi. Zraven mene je bil starejši gospod. Čez kak dan sem ga začel spodbujati, da bi jedel: “Lojze, potrudiva se, sicer bova ostala tu.”

Kaj pa je sledilo?
Čez dva tedna sem bil odpuščen iz bolnišnice. Moral sem čim bolj okrevati, saj me je v jeseni čakala operacija glave. Imel sem cisto, ki je hitro rasla. Po mnenju zdravnikov jo je bilo treba odstraniti, saj bi lahko v prihodnje tvegal veliko hujšo možgansko kap. Imel pa sem jo na najbolj tveganem mestu, prav na sredini glave.

Operacija je trajala osem ur. Poseg je bil oktobra 2019. Čez eno leto sem šel delat za štiri ure, nato za polni delovni čas. Doktorju Igorju Tekavčiču in ekipi UKC Ljubljana bom hvaležen za vse življenje, da so tisti dan imeli mirno roko.

Matjaževa družina:

Če se vrnem na tisti dan pri Sveti Katarini: odtlej na življenje ne gledam toliko s strahom, ampak v svet vstopam vseeno bolj oprezno, po Božji previdnosti. V bolnišnici sem se spraševal razna vprašanja. Na primer, zakaj bi se človek trudil, če je v nebesih tako lepo. Potem sem ugotovil, da je to moja dolžnost; če sem dobil brezplačno vstopnico v življenje, se moram truditi do zadnjega trenutka. Ko je bilo najbolj hudo, sem se počutil živega. Bolezen mi je dala zagon, da sem vstal.

Ko sem prišel iz bolnišnice, je ravno izšla moja solo plošča z naslovom Proti jutru s tabo spet zaspim, ki je končala doma v škatli. Za zdaj še nisem našel trenutka, da bi ta šla v javnost. Je korektno narejena, a zdaj ne bi snemal takšne plošče. Ne sramujem se je, morda jo kdaj izdam.

Kako se je to pokazalo konkretno?
Po vrnitvi iz bolnišnice sem najprej opravil temeljito spoved. Ko sem dodobra okreval, sem si počasi uredil vrt, začel saditi rože. Upam, da bo letos njiva že malo večja. Več sem začel hoditi v naravo, omislil sem si psa. Priznam, o rastlinah ne vem veliko. Lotil sem se obrezovanja sliv in jih na začetku tudi pet uničil.

Marsikdo se je verjetno smejal. Dojel sem, da ni tako iz trte izvita trditev, da je človek narejen iz zemlje, da smo tako ustvarjeni. Bližje sem koreninam, samemu sebi. Bližje sem zavedanju, kaj je res in kaj laž. Postavil sem majhno kapelico, križ in uredil gole za otroke, da igrajo nogomet.

Kako je bolezen vplivala na vaše zakonske in družinske odnose?
Izboljšala jih je. Včasih lažje delujem sam, pridejo trenutki, ko me družinske operacije vržejo iz tira. A člani družine me razumejo in podpirajo. Žena drži pokonci tri vogale hiše. Če me kdaj kaj odnese, pa še četrtega. Spoznal sem, da sinova potrebujeta očeta. Ne da prej nisem skrbel zanju, ampak …

matjaz perenic

Videl sem, da sta Jakob in Izak na prvem mestu. Z ženo ju morava spraviti v svet, ju naučiti plavati. Pomembno je, da grem v službo pripravljen in spočit, da z dijaki delam kakovostno, da sem aktivno vpet v vaško skupnost. Na svetu smo določen čas. Pomembno je otrokom dati neko pripadnost. Ni hujše bolezni od tega, da ne pripadaš. To si je treba izboriti. Ni podarjeno.

Kaj vas je še osvobajalo?
Redna molitev. Vsako jutro znova se je treba odločiti za to. Gre za duhovno hrano, brez katere si ne predstavljam, da bi minil dan. Nekoč sem rekel tašči, da sem napisal pesem za nonota – dedka. Med lupljenem krompirja mi je odvrnila: “Veš kaj, Matjaž, ti rajši zanj kaj zmoli.” Pesmi so lahko resnične, ampak nič ni bolj resničnega od molitve. Vedno sem poslušal, kako so vse vere enake, kako je pomembno le, da si dober človek.

A molitev k našemu Stvarniku in Zveličarju je pomembna, ključna. Rad bi, da tako ostane tudi vnaprej: da bi imel moč in se obenem na vsakem koraku zavedal, da nisem jaz tisti, ki ima stvari v rokah, ampak Nekdo nad mano. Da sem le orodje v Njegovih rokah. Le vrata mu moram odpreti.

matjaz perenic
Na Brezjah med jesenskimi počitnicami 2021

Katere ključne telesne funkcije so se povrnile?
Na obe očesi zdaj vidim normalno, tudi glavobolov je manj. Z levo nogo občasno rahlo podrsavam. Oglušel sem na eno uho. Zadovoljen sem, da slišim zdaj na eno boljše, kot sem prej na obe. Verjetno sem prej mislil, da sem frajer, da bom že zmogel. No, tako dojemam za nazaj.

Oko se mi še vedno zapira, pareza se vidi tudi na ustih. Osnovne tablete, vitamine jemljem še zdaj. Trobente ne bom mogel več igrati. Ko je sin izrazil željo, da bi namesto kitare igral trobento, sem mu povedal, da mu je ni treba igrati zato, da bi imela lep odnos. Vseeno pa kri ni voda.  

Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.