Helena Zevnik Rozman ima dolgoletne izkušnje na področju oskrbe bolnih, ostarelih in umirajočih, ki jih je kot višja medicinska sestra pridobila med delom na onkološkem inštitutu v patronažni službi, zasebni kirurški ambulanti in svetovalnici za ženske po operaciji dojke. Pridobivala je tudi dodatna znanja iz paliativne oskrbe.
Zadnjih 20 let je zaposlena na Karitas, kjer je med drugim vodila socialno-varstveno storitev pomoči na domu, sodelovala pri razvoju programov za starejše in izobražuje prostovoljce za delo s starejšimi. V procesu umiranja je večkrat stala ob strani svojim domačim.
“Smrt naj ne bi sodila v družbo”
Ugotavlja, da je spremljanje umirajočih in tematika smrti pri nas še vedno velika tabu tema. “Živimo in se imamo super, smrt pa je nekaj, kar naj ne bi sodilo v družbo. Strah nas je. Ko kdo zboli za neozdravljivo boleznijo, smo pogosto priča dvema reakcijama: ali nič več ne prihajaš k temu svojcu ali pa ga sprašuješ, ponujaš alternativne metode, iščeš druga mnenja. Zelo smo različni. Ko nekdo zboli za neozdravljivo boleznijo, kar ne znamo več pristopiti, ne znamo se več pogovarjati. Želja vsakega, sploh mladega človeka je, da bi na hitro umrl in ne bi trpel.”
Največja sprememba, ki jo opaža izpred 30 let, ko je začela delati na onkološkem inštitutu, je neverjeten razvoj na področju lajšanja bolečin s pomočjo zdravil. V okviru paliativne oskrbe se tudi že razmišlja širše o duševnih, socialnih, duhovnih stiskah, vendar smo še zelo daleč, da bi bila povsod celostna obravnava.
Bolnike in umirajoče je Helena spremljala tudi kot patronažna sestra, prav tako je bila v oporo svojim sorodnikom v zadnjem obdobju njihovega življenja. “Ne bi rekla, da imam po vseh izkušnjah željo, da bi hitro umrla. Seveda si ne želim, da bi trpela, ampak vseeno je v meni želja, da bi se lahko od vseh poslovila, da bi lahko vsem rekla hvala.”
Čudovite izkušnje umiranja
Ob tem najprej izpostavi čudovito izkušnjo umiranja svoje tete, preproste gospe, ki se je v zadnjem mesecu življenja od vseh poslovila. “Bila je samska in bi lahko skregala celo sorodstvo zaradi dediščine, ampak ona je vsakemu nekaj namenila. Prosila me je, da pokličem tega in tega, naj pride na obisk.” Kot pravi, je ob tem spoznala, da je slovo nekaj čisto naravnega. “Sicer smo bili žalostni, ker je odšla, ampak smo bili hkrati mirni, ker smo se poslovili. Kar je ostalo za njo, je bilo pozitivno in dragoceno.”
Nekaj podobnega se je zgodilo pri mami. “Po operaciji srca je prišlo do komplikacije in lahko bi umrla tisto noč, pa je živela še en mesec. Bila je na negovalnem oddelku, kamor smo se lahko vsi prišli poslovit. Ob njej smo molili in peli, ona pa nas je le gledala. Spraševala sem se, zakaj mami ni mogla takoj umreti, pa bi se rešila. Svakinja mi je ob tem zelo dobro rekla: zato, ker nam je želela dati zadnji nauk. Pokazala je, kako se posloviti.”
Zadnje slovo smo skrčili zgolj na nekaj ur
Težave z dojemanjem smrti v sodobni družbi sogovornica med drugim vidi v dejstvu, da smo proces zadnjega slovesa od pokojnika skrčili zgolj na nekaj ur. “Nekoč smo dve noči bdeli ob pokojniku. Verjamem, da je bilo za sorodnike naporno, ampak dragoceno. Vsi so se spominjali lepih stvari o pokojniku, slišal si toliko lepih doživetij z njim, kar je pomagalo v procesu žalovanja.” Prav tako se sprašuje, kako bomo otroke naučili soočiti se s smrtjo in pogrebom, če jih ne vzamemo s seboj na pogreb.
Helena se zaveda, da je smrt za umirajočega svojca naporna in posamezniki, ki se odločijo za ta korak, dobijo premalo podpore. Zato je v širši družbi podala predlog, da bi bili vsi, ki doma skrbijo za umirajoče svojce, v zadnji fazi opravičeni do trimesečne odsotnosti z dela in bi se lahko v miru pripravljali na slovo, ne da bi jih skrbelo, kako bodo zaradi tega zmogli finančno.
Prav tako je prepričana, da bi se morali o negi bolnega oz. umirajočega in smrti izobraževati tako kot o prvi pomoči. “Dajati bi morali več možnosti in poudarka izobraževanju o negi bolnika, prestavljanju z vozička na posteljo, praktičnim stvarem, ki jih ljudje ne poznajo in jih je strah.”
Dragocenosti ob umirajočem
Bolan in onemogel posameznik lahko okolici prinaša veliko dragocenosti. “Uči nas, kako biti pozoren, kako znati slišati. Če smo prej komunicirali samo na besednem nivoju, nas uči, kako začutiti z dotikom, kako biti z nekom v tišini. Ponavadi v tem času spletemo neke vezi, ki jih mogoče prej zaradi hitenja sploh nismo doživeli. Druga stvar je, da imaš možnost razčistiti odnos in odpustiti. Ko nekdo umre, ti je lahko celo življenje žal, da mu česa še nisi povedal.”
“Spremljanje umiranja sorodnikov je bil zame dragocen čas. Če se recimo spomnim bdenja ob bratu, ki je umiral za rakom: nekaj stvari sva si v tisti noči še povedala. Zelo malo je še govoril, toda tudi petje in molitev sta naju v nekem nivoju povezala. Bilo mi je lažje. V bistvu že stopaš na pot slovesa in proces žalovanja je hitrejši in mirnejši.”
Razlogi, da se umirajoči bojijo prositi za pomoč
Vse od prvih let življenja smo ljudje spodbujeni k samostojnosti, zato je številnim bolnim in umirajočim težko prositi za pomoč. “Spet prideš v fazo, ko potrebuješ pomoč in si od nekoga odvisen. Posameznik to doživlja kot neuspeh. Naš cilj je, da bomo sami skrbeli zase do konca. Drugi vidik je občutek ponižanja, da te kdo umiva. […] Na Karitas pride ogromno ljudi, ko so tik pred zlomom. Zakaj? Ker nam je težko prositi, težko je priznati, da ne zmoremo, in čakamo do zadnjega.”
Poudarja, da so bistveni trdni in zdravi odnosi. “Posamezniki, ki imajo dobro socialno mrežo in odprte odnose, nimajo občutka, da so odveč. Kjer so odnosi fajn, je tudi zadnji čas milosten. Če nimaš spletene socialne mreže, je težje. V Sloveniji je tudi ogromno nasilja nad starejšimi, izkoriščanja njihovega imetja. Ti ljudje se res počutijo nevredni, odveč, čutijo, da so drugim v breme.”
Celostna paliativna oskrba
Pri paliativni oskrbi gre za celostno oskrbo osebe z neozdravljivo boleznijo, izid bolezni v bližnji ali daljni prihodnosti pa je smrten. Vključuje obravnavo štirih področij: spremljanje telesnih in duševnih simptomov ter socialno in duhovno obravnavo. “S konceptom paliativne oskrbe se vrača v ospredje glavna poanta medicine. Končno prihajamo nazaj na celostni vidik. Če je spremljanje duševnega stanja še nekako razvito, duhovno še ni. Nekako ne ločimo, da je duhovnost del vsakega človeka, religiozen pa ni nujno, da je vsak. Duhovnost je spraševanje o smislu življenja in bivanjskih vprašanjih. Na teh področjih smo v naši družbi še zelo šibki.”
Helena se spominja dogodka v patronažni službi, ko je obiskala gospo, ki je umirala za rakom. “Pri oskrbi smo takrat sledili telesnim simptomom. Nekoč mi je dejala, da je sanjala o pokojnem možu in me izzvala, ali verujem v posmrtno življenje. V glavi mi je šla misel: to ni stvar stroke, to je moja zasebnost. Druga dilema pa je bil izziv, ali res verujem. Odgovorila sem, da verujem. Od tistega dne sva prešli tudi na duhovno področje spremljanja. Umrla je kakšne tri tedne po tem, ko sva se poslovili, saj sem menjala službo. Pozneje sem srečala sina, ki mi je povedal, da je šla v zadnjih tednih še na Brezje in je uredila svoje življenje.”
Kako preseči, da se od skrbi za fizične potrebe pri svojcu preselimo na globlja vprašanja? Zevnik Rozmanova ugotavlja:”Ko pridemo na obisk, je v naši družbi bistveno, da smo dobro postreženi. Imamo Marijo in Marto. Marta je del, v katerem smo močni, in tudi pri skrbi za bolne radi sledimo temu, da bolnik lahko je. Marija pa je duhovni del, kjer smo šibki. Včasih se je treba samo usesti, poslušati in biti z bolnikom. V tem smislu bo treba narediti velik razvoj. Tudi tišina je lahko pogovor.”
Poudarja, da bi morali kot kristjani bolj ozavestiti moč molitve. “Miro Šlibar, dolgoletni bolniški duhovnik, je v nekem pogovoru dejal, da v župnijah premalo vzgajamo v odnosu do bolnih. Strinjam se s tem. Starejše gospe recimo hodijo vsak dan k maši. Ko zbolijo, prejmejo obhajilo enkrat na mesec ali pa še to ne več. Izpostavil je še posameznike, ki so redno pri maši, nato pa končajo v bolnišnici. Mar ne bi bilo lepo, da bi se pri maši spomnili in molili zanje? Kot občestvo moramo vedeti, kje so naši člani. Okrepiti moramo pastoralo starejših, bolnih. Kaj bomo naredili kristjani, da bodo člani družbe z veseljem živeli in ne bodo imeli želje po končanju življenja? Ali bomo naše otroke, ki bodo potem skrbeli za nas, vzgojili v sočutju, solidarnosti, v skrbi za druge?”
Na lepo smrt se lahko pripravimo že prej
V prizadevanjih za lepo smrt se zdi sogovornici v življenju bistveno graditi lepe odnose in ohranjati veselje in pozitiven pogled na življenje, svet. “Delala sem s starejšimi, ki so žarili svoje življenje, energijo tudi v starosti, trpljenju, bolezni. Imeli so socialno mrežo, bili so sproščeni, brez zamer, odpuščali so sproti. Po drugi strani pa si prišel h komu, ki je ‘žrl’ vse okrog sebe, pa ni bil tako hudo bolan. Tja smo težko hodili.” Svoje misli sklene: “Če želimo imeti lepo starost in smrt, moramo že sedaj stopiti na pot priprave z učenjem veselih odnosov, solidarnosti in sočutja.”
