Alpinistka Anja Petek iz okolice Gornjega Grada je prepričana, da je mogoče v življenju z dovolj močno željo in vztrajnostjo marsikaj narediti, spremeniti, preplezati. Pomembno je vztrajati in sprejeti priložnosti, ko se pojavijo. Te lastnosti je prepoznala tudi Planinska zveza Slovenije, ki je članico Alpinističnega kluba Rinka že drugič zapored izbrala za najuspešnejšo alpinistko leta.
Z domače kmetije v svet alpinizma
28-letna Anja Petek prihaja iz kmečke družine, kjer nikoli ne zmanjka dela. Ker imajo doma turistično kmetijo, se je pred leti odločila, da bi postala planinska vodnica in bi turistom ponudila še nekaj več kot samo spanje. “Na uvodnem predavanju alpinistične šole AK Rinka je Karel Završnik predstavil strme previse in stene. Takrat sem prvič uzrla, kaj alpinizem sploh pomeni. Ko sem gledala predstavitev, se mi je zdelo, da nisem na pravem mestu. Član kluba Andrej Pahovnik me je prepričeval, naj poskusim, in ker je treba avtoritete spoštovati, sem se priključila klubu.”
V prvih letih ji je bilo plezanje velika izguba časa. “Ves čas sem imela slabo vest. Jaz sem plezala v Rinki, doma pa so imeli veliko dela na kmetiji. A vztrajala sem in počasi me je potegnilo v svet alpinizma.”
Leta 2016 si je s kosilnico poškodovala nogo. Zdravniki so ji napovedali, da ne bo nikoli več plezala, na neki točki se je zdravljenje tako zapletlo, da so se pogovarjali celo o tem, da ji bodo nogo odrezali.
“Verjela sem, da bom shodila. Osem mesecev sem okrevala in v vmesnem času prebrala cel kup gorniških knjig. Navduševala me je Himalaja, življenje na odpravah, brala sem o višinski bolezni, o težavah z dihanjem … To me je začelo tako privlačiti, da sem želela okusiti. Prijavila sem se na odpravo na Peak Lenin, ki jo je vodil Andrej Štremfelj, in začela resno trenirati. To je pomenilo 20 do 25 fizično aktivnih dni na mesec in končno sem pristala na sedemtisočaku. Verjamem v voljo. Pri alpinizmu se mi ne zdita ključna tehnični nivo in kondicija, temveč volja, da vztrajam v ključnih trenutkih.”
Planinska zveza Slovenije je Anjo Petek razglasila za najuspešnejšo alpinistko leta 2021 in 2022. “Naziv mi pomeni priznanje za vložen čas in trud. Pa vendar to počnem iz notranjega vzgiba in bi iste stvari počela s priznanji ali brez njih, ker sta gibanje in narava del mene.”
V steno gre s strahospoštovanjem
Pravijo, da imajo gore posebno energijo in da se ljudje nikoli ne vrnejo enaki. Anja pravi, da se pri vzponu med seboj prepleta paleta zelo kontrastnih občutij. “Včasih imam pred kakšnim vzponom že par dni prej cmok v grlu, strahospoštovanje do stene, negotovost, saj se podajam v nekaj popolnoma nepredvidljivega. Pa vendar z vztrajnostjo premagam začetni strah, ki je seveda tudi nujen sopotnik.”
Anja se je z leti tudi naučila, da ni pomemben le cilj. Na vrhu smeri zgodba še ni končana. “Vsaka varno izpeljana tura, na katero sem ponosna, me zaposluje miselno in čustveno še dolgo časa. Določenih nikoli ne pozabim. Predvsem so v hribih pogosteje prisotne hvaležnost, ponižnost ter iskrena radost kot tu spodaj, v vsakodnevnem vrvežu rutine. Je pa to odvisno od posameznika, koliko se temu odpre. Vseeno je, ali v hribih ali v dolini.”
Ženska v alpinizmu ni več neenakovredna
Alpinistka se je v zadnjem letu odločila, da bo naredila več predstavitev svoje dejavnosti, saj želi s svojim delom navdušiti mlajše sledilke. “Ni skrivnost, da je bila ženska v zgodovini alpinizma zatirana in neenakovredna v navezi z moškimi soplezalci. Zgodovina pusti določene posledice. Ampak danes so drugačni časi in imamo ženske veliko več svobode. Poleg tega nas narava ni prikrajšala za to, da bi ne bile alpinistke, kajti alpinizem ne zahteva samo velikih mišic. Če imaš željo, da se v nečem preizkusiš, izraziš, potem je treba narediti korak v to smer.”
Svoje vtise z gora deli s tistimi, ki jih to zanima. Lahko z mlajšimi, starejšimi, z ženskami, tudi moškimi. “Pomembno se mi zdi, da delim svojo zgodbo o tem, da je vredno želeti si, vztrajati in si dati priložnost. In to ne velja samo za alpinizem. Pri vseh stvareh je tako. Še danes me vsakič znova navdihujejo pogumna dejanja ljudi in verjamem, da je v naši naravi, da ko nekomu uspe nekaj za nas težko predstavljivega, to lahko vpliva na nas zelo spodbudno.”
V poklicnem življenju psihoterapevtka
Anja je diplomirana profesorica pedagogike in andragogike, prav tako ima končano izpopolnjevanje družinske in zakonske terapije, stažiranje opravlja na Frančiškanskem in družinskem inštitutu. Za dodatno izobraževanje se je odločila, ker jo odnosi zanimajo in je želela spoznati, zakaj v odnosih delujemo, kot delujemo.
“Nisem se želela oprijeti samoumevnosti glede doživljanja tega, kar se v nas prebuja v odnosih s prijatelji, sodelavci, zakonci, sorodniki ali celo mimoidočimi. Včasih si lahko sam v svoji sobi, preplavlja te nek občutek, ki se ti zdi čisto brez pomena, a vendar ni. Danes v vlogi psihoterapevtke verjamem, da je edini način za razumevanje odnosov in nas samih ta, da se vsak pri sebi odpre ranljivosti ter pripiše pomene vsemu, kar v sebi doživlja in čuti, preteklim zgodbam. Vsak posameznik je bitje uma, telesa in lastnih čutenj. In prav vse, kar nosimo, se je nekoč zapisalo v naše telo, ima pomen in ima zgodovino. Ta ‘zgodovina’ lahko še vedno zaposluje naše možgane in telo, celo v takšni meri, da so naše reakcije v odnosih velikokrat nerazumljive, lahko celo samodestruktivne.”
Ljudje dejanj in ne le besed
Če so Anji knjige z gorniško vsebino pomagale najti smisel v plezanju in voljo do vnovične hoje, je vprašanje o najljubših knjigah padlo kot zadnje vprašanje. “Prva prebrana knjiga o alpinizmu je bila opevana Pot avtorja Nejca Zaplotnika. V mladostništvu sem jo dojemala zelo globoko. Ob branju omenjene knjige sem se lahko poistovetila s hrepenenjem po svobodi in hkrati z osamljenostjo, ki sem jo začutila med vrsticami. Med zadnjimi prebranimi knjigami pa izstopata Ožarjeni kamen Frančka Kneza in Življenje alpinista Pavla Kozjeka. V alpinističnih knjigah se da razbrati, da so bili to ljudje dejanj in ne samo besed. Tu se navežem na meni pomembnejše vodilo: želim živeti skladno v mislih, besedah in dejanjih.”
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
