Mojca Uranič je žena, mama in družinska terapevtka, ki se je letos odpravila na misijo v Etiopijo, da bi pomagala ljudem, ki so trpeli v dve leti in pol trajajoči vojni in genocidu. Njena odločitev ni bila preprosta, a je čutila notranji klic in Božje znamenje, ki jo je usmerilo na to pot. V pokrajini Tigray je z ekipo izvajala predavanja o premagovanju travm in poskušala okrepiti lokalne prebivalce, ki so se soočali s hudimi posledicami vojne.
Zaupala nam je več podrobnosti o njeni izkušnji, soočenju z revščino, sprejemanju drugačnih kultur ter njenih spoznanjih in želji po ponovitvi te ganljive izkušnje.
Kako je prišlo do odločitve, da se odpravite v Etiopijo? Je bil ta korak težak?
Že od majhnega sem si želela pomagati ljudem – tistim, ki so na robu družbe, ki so pozabljeni. Zadnje leto sem kot zakonska in družinska terapevtka delala z najbolj ranljivimi skupinami in se veliko naučila ob njih.
Želela sem si izkušnjo več in tako zasledila, da prof. Tomaž Erzar zbira ekipo za predavanje o vojni travmi v Etiopiji. Pred leti se je Tomaž s takratno ekipo že odzval vabilu, kjer so v Adis Abebi imeli predavanja, in začutila sem, da je to odlična priložnost.
Še preden sem sprejela končno odločitev, sem dobila “blagoslov” od moža in varstvo za otroke med počitnicami. In tako se je dogodivščina začela. V ekipi nas je bilo pet, ki smo pred tritedenskim odhodom pripravljali predavanja z različno tematiko, uredili vsa cepljenja, vize, načrt potovanja.
Pri vsej tej odločitvi je bilo nekaj močnejšega – ogenj, ki sem ga prepoznala kot Božje znamenje in klic, da lahko naredim nekaj dobrega.
Kaj vse ste tam počeli?
V Etiopiji, natančneje na severu v pokrajini Tigray, se je končala dveinpolletna vojna in posledice genocida so nepredstavljive. Toliko načrtnih ubojev, bombardiranja z droni, uničenja infrastrukture, streljanja, posilstev v imenu čiščenja krvi. Rane so globoke in ljudje močno travmirani.
Namen našega projekta je bil, da izobražujemo ljudi, ki se bodo konkretno ukvarjali z žrtvami, čeprav so tudi sami nosili težke osebne izkušnje in zgodbe. Udeleženci so bili duhovniki, redovnice, ravnatelji, direktorji zavodov, socialni delavci, tudi psihologi in psihiatri.
Najprej smo bili tri dni v Adis Abebi, kjer smo imeli predavanje o najstnikih, nato smo šli na sever pokrajine Tigray, v mesti Mekelle in Adigrat, kjer smo predavali o travmi, ljudi vodili skozi proces, jih poskušali opolnomočiti, da bodo lahko pomagali ljudem na vasi, v šolah in na cesti.
Tempo dneva je bil zelo intenziven. Zjutraj ob šestih smo začeli s sveto mašo, nato zajtrk, dopoldanska predavanja in po kosilu delo po skupinah, kjer smo delo končali s pesmijo ali plesom. Nato je bilo uro do dve počitka in po večerji ekipno supervizijsko delo. Če smo bili ob enajstih zvečer v postelji, smo bili veseli.
Kako ste se spopadali s kulturo in vsakdanjim življenjem v Etiopiji? Kaj vas je najbolj navduševalo ali presenetilo v zvezi s tamkajšnjo družbo?
V Adis Abebi, ki je velemesto, je neverjetna razlika v družbenih slojih. Videli smo krasne stavbe, hiše, dobre avte, ki jih ima v lasti peščica bogatašev, večina mesta pa se duši v pločevinastih bivališčih in barakarskih naseljih.
Zaradi vojne je v Adis prebežalo milijon beguncev, ki so pobegnili pred grozotami vojne. Sicer so našli zatočišče, vendar je slabo poskrbljeno za osnovne stvari, kot je hrana, voda, čistoča, skratka revščina v temeljnih stvareh.
Tukaj nastopijo salezijanci, ki pomagajo ljudem, predvsem otrokom, ki jim nudijo topel dnevni obrok in šolanje v don Boskovih centrih ter zagotavljajo varno druženje, ki ga popestrijo s športnimi igrami, plesi in razvijanjem ročnih spretnosti.
Osebno se me je najbolj dotaknila velika revščina. Opazila sem mame z dojenčki ter otroke sirote, ki prosijo miloščine ob prometnih cestah. Številni mladi ljudje brez prihodnosti blodijo v brezdelju ali kriminalu in številne mlade punce, ki prodajajo svoja telesa, da lahko preživijo družine.
Ko smo se vrnili iz mesta, smo velikokrat ostali v tišini in notranja doživljanja predelovali v supervizijski skupini.
Lepe trenutke sem doživela ob obisku galerije umetnosti, kjer sem občutila pristno veselje do življenja, ki se je izražalo prek umetniških slik in umetelno izrezljanega pohištva. Presenetilo me je tudi dojemanje časa, saj v Etiopiji teče drugače kot v Evropi. Ljudje se znajo ustaviti, si vzeti čas drug za drugega, za pogovor in prijetno druženje.
Najbolj od vsega pa me je navdušila narava Tigraya. Prostrane savane, bananovci, kava na dvoriščih, opice na drevesih, osli in krave na cestah. In seveda njihova divja vožnja z avtomobili. Ni naključje, da imajo najvišjo smrtnost na cestah.
Kateri trenutek iz tistega obdobja si boste najbolj zapomnili?
V treh tednih našega bivanja se je nabralo kar nekaj trenutkov. Najprej bi izpostavila vero. V Etiopiji prevladuje ortodoksna vera. Mi smo bili del salezijanske katoliške skupnosti. Po pogovorih z domačini me je presenetila njihova trdna vera v Boga, ki ga nikoli ne krivijo za nastalo situacijo. Vedno znova so me presenetila vprašanja, kako lahko človek postane tako zloben. Ne sprašujejo se o preizkušnjah, ampak trdno verujejo, da bo Bog poskrbel.
Pretresljiva je bila divja vožnja od Adigrata do Mekelleja. Lokalni šofer, ki je imel staro Toyoto, je vozil izredno nevarno: na cesti je vijugal med čredami krav, pastirji in številnimi otroki, v ovinke tudi prek sto kilometrov na uro. Moja vera in življenje sta bili na preizkušnji.
Najbolj me je navdušila ceremonija kave. Domačini so me povabili v njihovo majhno in skromno hišo. Sredi prostora za druženje imajo postavljen majhen kurilnik na drva, kjer pražijo kavo in jo nato filtrirajo s slamo, tako da dobiš v majhno skodelico kavo brez usedline. Ta kava je zelo aromatična in polnega okusa.
Med samim obredom pitja kave, ki običajno traja dve uri, spiješ tudi do štiri skodelice. Zanimivo se mi je zdelo, da ob kavi jedo kokice, ki jo pridobijo iz koruze, ki običajno raste na domačem dvorišču.
Zelo lep spomin pa imam na večerje v Mekelleju. Tam smo se Evropejci in Afričani našli v podobnem smislu za humor in se kljub vsemu lahko smejali vsak na svoj račun. Smeh nas je povezoval in nas ob slovesu še vedno spremljal.
Kako ste ohranjali stik z družino med vašim bivanjem v Etiopiji? Vam je bilo kdaj težko zaradi oddaljenosti od svojih bližnjih?
Ko sem prišla v Etiopijo, sem si kupila lokalno sim kartico, ki naj bi mi omogočila stik z domačimi. Zaradi slabih komunikacijskih kanalov je bilo klicanje včasih onemogočeno oziroma ni potekalo tako, kot smo navajeni v razvitem svetu. Internet je bolj vprašanje prestiža.
Težko mi je bilo, kadar sem v glasu otrok prepoznala, da me pogrešajo in jih nisem mogla objeti. Bilo je prvič, da sem bila dlje časa ločena od svoje družine. Hkrati pa sem se zavedala, da moram speljati svoje delo do konca in tempo dneva ni dopuščal veliko možnosti za pogrešanje. Tako sem ohranjala mirnost in hvaležnost, kjer sem bila v danem trenutku.
Vaš čas v Etiopiji je bil tudi preizkušnja za vašega moža in vajinih pet otrok. Kako so se znašli brez vaših rok v hiši? So kaj posebej pogrešali?
Mislim, da bi bilo to bolj vprašanje za moža. Pred samim odhodom sem poskrbela, da je imel mož natančno določena dnevna opravila, da mu me bo preveč dolgčas, ko me ne bo. Menda je imel tri tedne dopusta in se je prav spočil. 🙂
Pomagali so tudi moji starši, tašča in tast. Mlajši otroci so me kar pogrešali, najstniki pa so bili veseli, da jim nihče ni težil. 🙂
Kakšna spoznanja ste pridobili med tem obdobjem?
Spoznala sem, da lepe stvari niso samoumevne, temveč darovi, ki prihajajo od Boga. Kadar sem doživljala osebne preizkušnje, sem se spraševala o pravičnosti Boga, ljudje iz Tigraya pa so mi s svojim zgledom pokazali, da je Bog Ljubezen. Z veseljem do življenjem so mi pokazali, kaj pomeni gledati navzgor, ne glede na okoliščine. S to hvaležnostjo želim biti glas vseh teh ljudi, ki so bili pozabljeni od sveta.
Spoznanje, da je vsako delo vredno in kaj pomeni sprejetost. Ker so potrebe velike, je res vredno, da si dovolimo takšno izkušnjo, kar tudi povem svojim otrokom in upam, da jih bo moj zgled navdihnil za kaj podobnega.
Bi to izkušnjo še kdaj ponovili?
Z največjim veseljem. Ta izkušnja me je nedvomno obogatila in razširila srce. Verjamem, da je prostora za še več. Stiki, ki sem jih ohranila, me vsake toliko opomnijo, da nas spet pričakujejo in da smo vedno dobrodošli.
