Kmečki glas je v sodelovanju z Društvom kmetic Občine Šentilj in Občino Šentilj tudi letos organiziral tradicionalno tekmovanje, kjer so podelili naziv Mlada kmetica leta 2023. Prejela ga je Karmen Čarman, Dolenjka, žena, mamica ter profesorica matematike na novomeški gimnaziji. “Zanima me cel svet in rada raziskujem. Rada delam, rada poskušam nove stvari, predvsem pa imam rada ljudi,” je o sebi povedala Čarmanova.
Kako se počutite kot mlada kmetica leta 2023 in kaj vam to priznanje pomeni?
Zelo dobro se mi zdi, da se poudarja pomen mladih, predvsem žensk na kmetijah. Jaz sem naziv ujela za las, saj lahko sodelujemo do štiridesetega leta, kar je zame letos. Naziva sem zato še toliko bolj vesela. Po drugi strani pa je to neka potrditev, da je prav, da smo tudi ženske na kmetijah vidne, da se javno izpostavimo in da smo aktivne.
Eden od pogojev za sodelovanje na izboru je tudi članstvo v društvih podeželskih žena. Jaz sem bolj aktivna v domačem na Bučki, v drugem, ki je v mojem rojstnem kraju, pa delujem po zmožnostih.
Veseli me, da se ženske upamo izpostaviti s tega vidika, da smo kmetice, ene večje, druge manjše … Priznanje je zame neke vrste potrditev, da sta moje delo in vztrajnost pri delu na kmetiji vredna.
Če prav razumem, gre za tekmovanje. V čem ste se morali dokazati?
Letos so bile tema drobnica: ovce, koze, njihovo življenje, prehrana … in tako naprej. Potem pa še mediteranska zelišča, proso in zeleni evropski dogovor.
Drugi del tekmovanja pa so ročne spretnosti. Letos so bile zelo netipične, ker je šlo hkrati za praznovanje 80. obletnice Kmečkega glasa in 20. podelitev naziva Mlada kmetica leta. Vse je bilo usmerjeno v praznovanje. Zavijale smo darila in sestavljale rojstnodnevno torto …
Kako nameravate izkoristiti svoj naziv mlada kmetica v korist skupnosti in podeželskega okolja?
Po prvih vtisih se sprašujem, kaj to sploh je, kje je zdaj mesto zame in kaj lahko s tem počnem. Prva stvar je to, da sprejemam povabila na raznorazne dogodke in tam predstavljam svojo kmetijo, družino in pa kraj, saj zmaga ni samo moja. Imela sem veliko podporo društva in kraja.
Je pa to tudi ena krasna priložnost za promocijo naših krajev in naše turistične ponudbe. V naše kraje bi radi privabili več ljudi in jaz sem pri tem lahko neke vrste ambasadorka.
Naša kmetija se ukvarja predvsem z ohranjanjem slovenske kulturne dediščine, zato imam zdaj še večjo priložnost, da navade in druge značilnosti podeželja, ki jih na kmetiji ohranjamo, tudi prehrano in vse, kar mi je ljubo, prenašam na druge.
Zagotovo pa lahko s svojim zgledom in besedami spodbujam mlade k odločitvi za delo na kmetiji in ohranjanju podeželja, čeprav z majhnimi koraki.
Kakšna je vloga žensk na kmetijah skozi vaše oči?
Ženske smo povezovalne. Se pravi, da družine držimo skupaj in jih povezujemo z okoljem. Kot sem že prej omenila, da zberemo pogum in gremo med ljudi. Da nismo samo na domačem dvorišču, ampak si vzamemo čas zase in za žensko družbo, kjer si pridobimo novih znanj, ki jih lahko pozneje uporabimo tudi v svojih družinah.
Mož daje varnost, žena pa povezuje in je možu pri delu na kmetiji v pomoč in podporo. S sodelovanjem cele družine se veliko postori in doseže.
Kako je prišlo do odločitve, da se bosta z možem ukvarjala s kmetovanjem?
Moja otroška želja je bila, da za naravo delam in z njo sobivam. Z možem sva se spoznala pri folklorni skupini v Novem mestu. Obema je zelo ljubo ohranjanje slovenske tradicije. Tako sva se skupaj odločila in kupila starejšo kmetijo, ki ima ohranjen mlin na vodni pogon in žago.
Po nakupu sva se skupaj z družino preselila na kmetijo in jo začela obnavljati. Ni nam še povsem uspelo, ampak smo na dobri poti. Imava željo, da nekoč obnoviva tudi žago, a sva za zdaj vse moči usmerila v obnovo mlina, da bo čim prej spet mlel na vodni pogon.
Sva pa kupila tudi električni mlin, tako da že meljemo moko in postopek od zrnja do moke z veseljem pokažemo obiskovalcem.
Imamo tudi nasad aronije, iz katere izdelujemo čaj, marmelade in sokove. Če je dobra letina, marmelado naredimo tudi iz buč in sadja, ki ga pridelamo v svojem sadovnjaku. V prvi vrsti pa sva se odločila, da si želimo na kmetiji obuditi tradicijo slovenskega mlinarstva in to predstavljati ljudem.
Imamo pa tudi pet kozic, kokoši in včasih race, da imamo tudi kaj za v lonec. 🙂 Na dvorišču pa skupaj z otroki kraljujejo mucki.
Kako kot profesorica matematiko približate tistim dijakom, ki je ne marajo?
Težko rečem, kakšen recept imam, zdi se mi, da človek največ naredi s svojo osebnostjo. Dijakom sem pripravljena prisluhniti in jim matematiko približati do te mere, da strah izgine.
Z minimalnim veseljem, ki ga imajo, lahko naredijo toliko, da bodo sami zadovoljni. Človek ni nič slabši, če ima matematiko dve. Dijaki začutijo mojo dobro voljo in tako nam skupaj uspe. Matematika ni “bavbav”.
Katere izzive opažate pri delu z mladimi?
Zadnje čase se mi zdi, da mladi bolj kot učiteljico in vzgojiteljico potrebujejo prijateljico. Da jim nekdo prisluhne, jih objame, se z njimi zjoka …
V teh letih potrebujejo nekoga, ki si zna vzeti minuto. Učiteljem nam ni treba biti samo strogi. Dovoliti si moramo, da k svojemu delu dodamo še srce.
Kako dojemate Boga skozi matematiko, ki je precej racionalna veda?
Zelo dobro vprašanje. Spomnim se dogodka s fakultete, ki mi bo v mislih ostal celo življenje. Pri astronomiji nam je profesor razlagal snov in izpeljeval formule … in reče: “Od tukaj naprej pa jaz nimam več nobenega orodja. Zato je tako veliko vernih ljudi na naši šoli. Ker veš, da je še nekaj, pa ne moreš več zapisati …” Res obstaja nekaj več in profesor je na to zelo dobro odgovoril.
Včasih kaj na to temo povem tudi v razredu in vidim, da so dijaki glede tega zelo odprti.
Zanimivo mi je bilo tudi, ko sem bila pred leti s svojim prvim letnikom na spoznavnem vikendu. Skupaj smo se pogovarjali o animatorstvu in peli pesmi z oratorija.
Kako si z možem ob vseh opravilih na kmetiji vzameta čas zase in za otroke?
Pri vsem delu, ki ga imamo, je to velik izziv. Najraje se uležemo na kavč, debatiramo, se igramo ali gremo na sprehod. To se v glavnem dogaja med vikendi. Če imamo kake opravke, smo povabljeni na kakšen dogodek, gremo najraje vsi skupaj. Tako s celo družino radi obiščemo tudi sejme, na katerih predstavljamo naše delo.
Letos smo bili po dveh letih spet na duhovnih vajah za družine. Noro smo uživali. Ko nama uspe, se s Tomažem udeleživa tudi srečanj zakonske skupine. Vedno ne uspe, sploh zaradi bolezni, ki jo imamo trenutno v družini. Pri malih otrocih je vedno nepredvidljivo.
Največ časa pa skupaj preživimo med prazniki. Zelo se veselimo božiča. Z otroki že sedaj načrtujemo in izdelujemo stvari za jaslice. 🙂
