Ko sva se dogovarjala za intervju, me je takoj razorožil z besedami: “Gospa Andreja, kako lepo ime imate.” Tak je Andrej Šifrer, z ljudmi je vedno znal. Tako kot z besedami. To mi med intervjujem večkrat dokaže z recitiranjem odlomkov iz svojih pesmi.
Za Aleteio je spregovoril o tem, kako resnične so ponarodele osebe iz njegovih pesmi. Pa o svojih prednikih, veri, razstavi in celo romanu, ki bo kmalu ugledal luč sveta.
Vam je ljubše, če vas označijo za pevsko legendo, mladega po srcu, ali dobrega človeka? Kje so vaše prioritete?
Resne razlage za besedo “legenda” še nisem dobil. V življenju sem imel predvsem veliko sreče, skorajda več sreče kot pameti in znanja. V eni svojih pesmi pravim tako: nimam srebra in nimam zlata, nimam soda denarja brez dna, imam pa polje dobre volje, v krošnji sreče sem doma. Se pravi, da je to drugo bolj pomembno.
Katere vrednote ste podedovali od mame in očeta?
Nekaj sem dobil od očetove družine Boncljevih iz Žabnice. Oba očetova brata sta bila slavista – Tone, ki so ga med vojno ubili Nemci, in Jože, ki je bil ravnatelj jeseniške in šentviške gimnazije. Ded Janez je bil 60 let organist v žabniški cerkvi. Možno je, da sem na “genetski loteriji” dobil nekaj od obeh. V družini po očetovi strani se je veliko pelo in govorilo.
Mami pa je bila hči vdovca in vdove. Bila je izjemno močan karakter, ženska, ki se je znala odločati. Ženske velikokrat odločitve prepuščajo moškim, ona pa je sprejela to vlogo. Bila je izjemna v spodbujanju in je poznala humor, znala se je nasmejati stvarem. Bila je modra ženska.
Oče mi je v najstniških letih hotel preprečiti, da bi šel v Anglijo na štop, saj ga je skrbelo zame. Mama pa mi je dejala: “Mene ravno tako skrbi kot ata, a jaz hočem, da greš in se česa naučiš ter kaj spoznaš. Jaz bi rada šla, a nisem mogla. Pojdi na pot. Želim biti tvoj most, ne tvoja ograja.”
Dandanes so mnogi izgubljeni v smislu iskanja identitete spola. Katere so za vas moške lastnosti, ki kljubujejo času in se ne smejo izgubiti, in katere ženske?
Jaz sem še iz stare šole, kjer smo moški tisti, ki skrbimo za družino. Smo, če uporabim angleški izraz, “provajderji”. Samec naredi gnezdo in mu da obliko, samica pa poskrbi za vsebino. Približno tako sem bil vzgojen in tako je tudi pri mojem sinu, kjer se “provajderska” plat nadaljuje. Kar pa zadeva identiteto, so prišli drugi časi, ki jih čisto ne razumem.
Imate tri otroke, Martina, Evo in Koro. Eva, glavna vloga iz čudovite Uspavanke za Evo je danes zdravnica, otolaringologinja. Ste, glede na to, da je vaš največji pripomoček v pevskem svetu glas, že koristili njene zdravstvene storitve?
Vedno znova jih koristim. Eva je do mene zelo stroga zdravnica, da ne rečem še kaj bolj sočnega. Za vsako malenkost moram k njej na pregled. Navzven je trdna, navznoter pa skrbna hči, žena in mati trem čudovitim fantkom.
Vam je sin Martin že odpustil pesmico iz 70., ki govori o njem?
Ne še.
Spoznali ste šovbiznis, medije, novinarje … Kaj vas je v tem svetu razočaralo? Ste morali reči čemu ne?
Če so stvari preveč politično obarvane, tako v levo kot v desno, zavrnem povabilo. Nisem ne črn, nisem rdeč, ko bi oni vedel’, kok mi je to všeč. Oče naš, če si v nebesih, pomagaj tem skreganim ljudem, da bi v njih dušah in telesih razsodnost zmagala, da s sovraštvom se ne da pomagati usodi naroda.
Eni imajo nas za ovce, ponujajo nam svoj razvoj, ti prišli pobrat so novce, ne briga jih za naš obstoj. A še verjamem v pravico, naivno tudi v modrost, da skup’ z levico in desnico porinemo iz d* voz.
Leži tu povzetek vašega odnosa do politike?
To je pesem, ki je ne vrtijo sekularni mediji in radii, ker je v njej Oče naš in se jim zdi preveč “farško”, ne predvaja pa je tudi Radio Ognjišče, saj je notri Oče naš, če si v nebesih. Dobro je, da sprejemajo sv. Tomaža dvomljivca, Andreja Šifrerja dvomljivca pa ne.
Zanima me, ali ima Bog oz. Oče za vas mesto v pesmih le zato, ker se lepo sliši, ali je še kaj več za tem.
Absolutno precej več. Prepričan sem, da je Stvarnik različne religije uporabil za to, da preprostemu človeku razloži svoj obstoj. Nisem prepričan, da je ta ali ona smer tista, ki je resnično prava. Človek s takim življenjem, kot ga imam jaz, bi bil butast, če ne bi verjel v Boga.
Ker vam je dal toliko lepega?
Ne le dal, jaz ga slišim in tudi pogovarjava se.
Pa razrešimo misterij, ali obstajajo vse naštete: gorska roža, zobozdravnica, Marija, gozdni Joža?
To se razlikuje od primera do primera.
Torej so določene osebe resnične?
Večina je resničnih. Gozdni Joža je plod domišljije, z Marijo sem bil poročen, gorsko rožo pa sem dobro poznal.
Iz katerih gora pa je bila?
Iz škofjeloških.
Kaj pa zobozdravnica, v katero naj bi se bili zaljubili?
Zobozdravnica je obstajala, a ne v romantičnem smislu. Njeno ime je bilo gospa Štefka, bila je kakih deset let starejša od mene. Ko sem bil na zobozdravniškem stolu, sem lahko opazoval njene čudovite ogromne oči. Vprašal sem se, kako bi bilo, če bi se človek zaljubil v žensko s takim poklicem.
Na poti domov od pregleda, lokalnih avtobusov takrat ni bilo, starša pa tudi nista imela vozniškega izpita, sem pol ure pešačil od Kranja do mojega doma, v Stražišču, katerega del se je imenoval Kalvarija.
V glavi sem si zamislil pesem in ko sem prišel domov, sem si idejo takoj zapisal. Česar si nisem zapisal, mi je ušlo. Vedno uide. Verjetno mi je ušlo 90 odstotkov dobrih idej. Od začetka sem vse prve pesmi zapel mami Pavli, ona je bila prvo sito.
Je bila iskrena v svojem mnenju?
Nikoli ni rekla, da pesem ni v redu. Zmeraj je vzkliknila: “Kok je fejst!”
Kako gre vaši razstavi, ki ste jo odprli lani v Kranju?
Zdaj potuje po Sloveniji. Sedmega decembra gostuje na Ptuju, to bo že deveta predstavitev. Bilo smo že v Kranju, Velenju, na Turjaku, v Mariboru, Celju, Novem mestu, Brežicah, Šoštanju in zdaj nas čaka Ptuj. Z veseljem povem, da se 25. januarja odpira na Dunaju in, kot kaže, 27. aprila tudi v Londonu.
Ko vodim razstavo, pripovedujem zgodbe o svoji mladosti. Ugotovil sem, da ljudi bistveno bolj zanima, kakšen je bil Andrej, preden smo ga poznali kot pevca, kot pa Andrej, ki ga poznajo po zlatih, srebrnih in platinastih ploščah, ali ko govorim o slavnih osebah, s katerimi sem sodeloval, pa o turnejah po Argentini, snemanju na Irskem. Vsi vedo kar nekaj o moji karieri, medtem ko o moji mladosti ne vedo čisto ničesar.
Katera je tista vaša skladba, ki ima najgloblje sporočilo in ki bi modernemu človeku lahko dala dobre smernice za življenje?
Teh pesmi je več in so v glavnem manj znane. Šifrer se je po poti razvijal. Ravno zdaj mineva 47 let, odkar je bila posneta pesem Zoboblues. Andrej ima tudi drugačne pesmi, ena od teh je Oče naš, na isti plošči je tudi pesem Smo?.
Ljudje prihajajo k meni in mi govorijo, da so jim najbolj všeč moje zgodnje pesmi, na primer Vse manj je dobrih gostiln in podobno. Oni Šifrerja ne poznajo. Poznajo ga tisti, ki poznajo pesem Oče naš. Na koncertu ob obletnici Radia Ognjišče sem prepeval ravno slednjo.
Posnetek sva z ženo objavila na Facebooku in ima do zdaj daleč največ všečkov. Globoki, manj znani pesmi sta tudi Luknje v duši in Poroke ne bo, ki je žepna simfonija. To so moji “otroci”; raje imam manj uspešne pesmi kot pa tiste, ki živijo svoje življenje brez mene.
S čim pa se ukvarjate v tem trenutku, poleg razstave seveda?
Vesel sem, da 23. novembra izide moj roman Volkovi. Govori o članih ansambla, ki se zaradi prepirov že petnajst let ne pogovarjajo med seboj. Zgodba se začne s smrtjo dveh članov. Ta del je izmišljen. Kar pa sledi, je kolaž resničnih dogodkov z moje glasbene poti.
