Kakšen je božič duhovnikov? Koliko jim ga v vrtincu obveznosti sploh uspe ujeti? Kako se jih dotakne praznik Jezusovega rojstva? O tem smo med drugim v Zavodu svetega Stanislava kramljali z Markom Čižmanom, kaplanom v Vrtcu Dobrega pastirja in na Osnovni šoli Alojzija Šuštarja, ki ima bogate izkušnje tudi iz podutiške župnije.
Razkril je na primer tudi, kako je znal včasih presenetiti ali celo malce šokirati župljane. Brez kulinaričnih nasvetov pa intervju seveda tudi ni minil.
Pestri dnevi pred božičem, postavljanje jaslic, devetdnevnica, božičnica, več maš … Kako je duhovniku ob vseh adventnih in božičnih obvezah? Tudi živčno?
Nisem človek, ki bi se prav živciral. Bolj bi rekel, da je bilo na župniji adrenalinsko. Moja božična pridiga je ponavadi nastajala tik pred zdajci. Ljudem sem sporočilo pridige vselej želel kaj pričarati na viden način. Nekoč sem v cerkev postavil gajbe. Drugič sem ljudem želel predstaviti pomen povezanosti. Dobil sem močne magnete. Nek gospod mi je še zadnji dan varil kovinski podstavek za svečo, na katerega so se pripenjali magneti.
Sveča je predstavljala novorojenega Jezusa ali pa vero. Nekaj ljudem pri maši, prostovoljcem, sem dal palice z vrvjo in magneti. Podstavek s svečo so morali z njimi zelo previdno in usklajeno dvigniti v zrak. Uspelo jim je. Tako sem jih hotel pokazati, da je Jezus med nami. Moramo pa biti pozorni ne le nanj, ampak tudi drug na drugega. Kot je v življenju. Ni dovolj, da si veren, da hodiš v cerkev in moliš, če pa si do drugih ljudi brutalen. Krščanska vera povezuje odnos do Boga in bližnjega. Ta ideja je bila precej adrenalinska, ker se mi je utrnila tik pred zdajci.
Se vam je vsem dejavnostim navkljub uspelo umiriti? Ali ste se kdaj počutili kot kak obrtnik?
Bilo je tudi napeto, a nisem imel obrtniškega občutka. Ko pa se je začela maša, sem se vedno umiril, četudi sem bil prej morda malo razburjen. Rekel sem si: kar je, je. Kar so zvadili, pripravili, znajo. Če bi se vznemirjal še zaradi tega, bi verjetno izgorel. Modrost je ob pravem trenutku zadeve prepustiti.
Marko Čižman v kuhinji:
Kako pa je bilo pred leti, ko ste na božični večer pripeljali v cerkev samokolnico gnoja?
To je bilo pred kakim desetletjem. Do pridige je bilo vse kot ponavadi. Potem sem “izginil”, šel sem skozi izhod iz zakristije, kjer sem že imel pripravljeno “karjolo” gnoja. Ljudje so bili začudeni, ker me nekaj minut ni bilo. Spraševali so se, ali mi ni morda slabo. Potem sem se skozi glavni vhod vrnil z gnojem.
Bilo je nekaj presenečenja, hahljanja in šoka. Kaj pa je to zdaj z gnojem? Želel sem pokazati, da božič preveč idealiziramo. Božične vonjave, cimet, pomaranče, piškoti … Pravi božič ni bil idiličen. Če je bil Jezus rojen v hlevu, so bile hlevske tudi vonjave. Nekaj je romantika, drugo pa stvarnost.
Nič ni narobe, da lepo, romantično praznujemo. Jezus pa nas vedno kliče v realnost življenja, ki je “štala”. Včasih prav dobesedno. Poklicani smo, da v “štalo” nekaj prinesemo ali kak kupček gnoja odstranimo, bodisi sami, še bolje pa še s kom. Ne pa da le čakamo na druge. Realnost zahteva trud in to, da talente, ki nam jih je Bog dal, uporabimo za dobro sebe in drugih. Včasih uspeva malo bolje, drugih slabše. A to nas ne odvezuje od naših nalog.
Pa so ljudje dojeli, kot ste si zamislili?
Upam, da so. Če ne popolnoma v glavi, pa gotovo v nosu.
Koliko je duhovnik utrujen po tretji, četrti maši v dnevu?
Kot sem omenil, mene maša ne utrudi. To je bil čas, ko sem se spočil. Še zlasti nekje med 22:30 in 23:30, ko so ljudje začeli prihajati na polnočnico, je bil mir, v katerem sem užival. Takrat sem ostal v cerkvi, molil sem.
Po polnočnici smo si malo voščili in na kratko poklepetali. Na štefanovo smo imeli blagoslov konj. Potem se je dogajanje do silvestrovega malo umirilo. Bilo je dovolj časa, da sem se naspal in koga obiskal. Takrat se za duhovnika šele “začnejo” božični prazniki. Da se malo podruži z ljudmi, ki so mu blizu.
Božič v Zavodu sv. Stanislava
“Molimo rožni venec (direktor Tone Česen, Peter Čemažar, Gregor Bregar in jaz), za blagoslov vseh ljudi, ki tu delajo in živijo. Potem si pripravimo večerjo, nato pa odidemo na župnije, kjer pomagamo ali sodelujemo.”
Marko, vas moti, da vas imamo, imajo za duhovnika kuharja?
Ne, to je del moje življenjske poti. Ko sem prihajal v semenišče, me je sprejel tedanji nadškof Alojzij Šuštar. Vprašal me je, katero gimnazijo sem obiskoval.
Odvrnil sem mu, da nisem obiskoval nobene gimnazije: “Kuharski tehnik sem. Vi pa boste imeli eno skrb manj, saj vam ne bo treba ‘rihtati’ kuharice zame.” Malo postrani me je pogledal, ni vedel, kaj bi si mislil. Kasneje so mi duhovniki povedali, da pač noben nadškof ne skrbi za to, da bodo duhovniki imeli kuharice. 🙂 Kuhal sem si dejansko sam. To znanje mi je veliko pomagalo.
200 preprostih receptov za okusne jedi je Marko zbral v knjigi Gremo kuhat.
Ko sem prišel v Podutik (tam je bil župnik 15 let, op. a.), je bilo župnišče novo, kuhinja pa izredno lepa z veliko pulti. Takoj sem si rekel, zakaj ne bi še komu predal del svojega znanja. Tako so se začeli kuharski tečaji. Vsa leta sem bil tako kuhar kot župnik.
Vprašanje, ki ga verjetno dobivate pogosto. Kaj najraje skuhate, katera jed vam najbolje uspe?
Rad poskusim kaj novega, to mi je v izziv. Primer: nekoč sem v neki gostilni jedel odlično lešnikovo peno. Premišljeval sem, kako bi naredil svojo, in tega sem se lotil. Od jedi, ki so mi pri srcu, bi izpostavil vodni močnik. Narediš usukance iz moke in jajc in jih popražiš na čebuli in ocvirkih in tako nastane nekakšna juha. Z nekaj krompirja v oblicah je to zelo okusno in enostavno pripravljeno kosilo, po katerem nisi takoj lačen.
Kaj bi bralkam (in tudi bralcem) svetovali za pripravo novoletne večerje?
Naj si vsaj kaj pripravijo vnaprej. Zdi se mi, da so za naše gospodinje novoletne večerje postale bolj breme kot užitek. Svetujem na primer sladico, ki lahko počaka v hladilniku. Pripravite kaj preprostega, da se gospodinja lahko tudi malo usede, da se družina pogovori, začuti. Hišo blagoslovite že malo prej. Potem je lahko skupni večer, nato pa gre vsak po svoje.
Ogromno delujete z otroki in mladimi. Kako najstnike, za katere je vera pogosto deluje kot prisila ali kljukanje dejavnosti, navdušujete zanjo?
Ne navdušujem jih. Ampak že od mladih nog jim poskušam približati odnos z Bogom. Če si jezen, slabe volje, tudi razočaran nad njim, mu to povej. Enako, seveda, ko si vesel. Bolj kot vere jih poskušam učiti tega odnosa. Od kljukanja stvari, ki sem jih opravil, ne prideta ne toplina ne moč.
Tudi v zakonu lahko marsikaj odkljukaš, a če med vama ni dobrega odnosa, se nič dobrega ne zgodi. Enako je tudi pri veri. Z Bogom delimo veselje, trpljenje, razočaranje, da se mu priporočamo. Otrokom sporočam, da Bog ni avtomat, da vidi dlje kot mi in da nam včasih kakih stvari ne da z razlogom, ne zato, ker nas “ne mara”. Ali mu zaupamo ali pa želeno izsiljujemo, pa je že druga zgodba.
