Brat Miro Pavšek živi v skupnosti kapucinov v Vipavskem Križu. V tamkajšnji župniji opravlja službo kaplana, je samostanski ekonom in duhovni asistent ene od skavtskih vej. Pred sedmimi leti je dal večne zaobljube, pred petimi pa prejel mašniško posvečenje.
Kot pripoveduje, izhaja iz tradicionalne katoliške družine. Sošolci so mu večkrat “očitali”, da je zelo pobožen. “Staršem je vera veliko pomenila, nekaj časa so bili dejavni v skupnosti Marijino delo. Večkrat na teden smo šli skupaj k maši.”
“Rad bi bil ati”
Ko so ga med odraščanjem spraševali, kaj bi rad postal, ko odraste, je bil njegov odgovor: “Rad bi bil ati.” Želja po svoji družini se je nato le še krepila. Hkrati je v osmem razredu začel resneje razmišljati o možnosti, da postane duhovnik. Zavedal pa se je, da mu učenje povzroča veliko napora.
“V šoli mi ni šlo, enke in dvojke so bile moje prijateljice. Misel na študij mi je predstavljala velik problem. Druga težka stvar je bila, da kot duhovnik nikoli ne bom imel svojih otrok. Govorili so mi, da bom imel pa duhovne, kar mi ni prinašalo tolažbe. Tretja težava je, da imam težave z branjem, pisanjem in javnim nastopanjem, bil sem sramežljiv.” K temu, da je premagal zadržanost, so pozneje veliko pripomogli skavti v Zagorju.
Odzval se je Jezusovemu vabilu
Vpisal se je na srednjo lesarsko šolo in nato še na dodatni dvoletni program, ki pa ga zaradi pomanjkanja delovnih navad ni opravil. “Ati mi je rekel, naj grem delat, če se ne bom učil.” Kljub nemalo pomislekom je bil Jezusov klic jasen. “Kjerkoli sem bil, se je pogosto govorilo o duhovnih poklicih. Čutil sem nemir, Jezus me je kljub vsemu vabil. Ko sem ga imel dovolj, sem rekel, naj mu bo.”
Jezusa je prosil, naj mu pokaže jasno znamenje, da je to prava pot zanj. “Nekoč sem pri maši po povzdigovanju začutil, da je to to. Pustil sem službo. Ati je bil na začetku zelo jezen, češ, tako dobro službo si pustil, kaj boš pa sedaj. Iz izkušnje je sklepal, da bo že kmalu vse po starem.” Na začudenje vseh je s prav dobrim uspehom dokončal šolo, nad katero je prej že obupal. Vpisal se je na visokošolski program teološke fakultete in vstopil v bogoslovje.
Prvi dve leti se je mučil z učenjem. “Večkrat sem Bogu dejal, kaj me je spravil sem noter, če se pa mučim in mi ne gre nič v glavo.” Odlična ocena na prvem izpitu je bila zanj močna potrditev, da je na pravi poti. “Tudi drugi izpiti so potem kar šli, Jezus mi je vedno pomagal.”
Življenje z disleksijo
V tretjem letniku so mu po opravljenih testih odkrili srednje težko obliko disleksije, dobil je status študenta s posebnimi potrebami. Zaradi prilagoditev in drugačnih pristopov do učenja se je povprečje njegovih ocen zelo izboljšalo. “Zavedal sem se, da se moram zaradi disleksije učiti desetkrat več kot drugi.”
“Ko sem doma v Zagorju bral prošnje, vmes sploh nisem znal dihati. Hvaležen sem župniku, ki me je vedno spodbujal, naj berem, čeprav me je bilo tega neizmerno strah. Počasi sem presedlal na berila. Nekoč sem se vsaj dvakrat zmotil in sem sam pri sebi rekel: če nihče drug ne more brati, potem pa naj bodo zadovoljni s tem, kar imajo.” 🙂
Še danes pred vsako mašo prebere vse tekste, ki jih bo moral prebrati. “Namesto napisane pridige imam pred seboj Božjo besedo, ki je moja oporna točka. Potem začnem misel razvijati. Vedno prosim Svetega Duha, naj mi pomaga, tudi če je to pet dni pred mašo. Nočem se izgovarjati, da imam disleksijo in bodo ljudje že potrpeli. Jezusa vedno prosim, naj mi pomaga kaj prebrati. Svetega angela pa prosim, naj mi pomaga peti.” 🙂
Sprijaznjenje
Tudi ko je bil že v bogoslovju, je bilo bratu Miru še vedno težko ob dejstvu, da nikoli ne bo mogel imeti svojih otrok. “Včasih je zaradi tega pritekla tudi kakšna solza. V tem primeru sem se vedno obrnil na Jezusa in ga prosil, naj mi pomaga. Nekoč sem šel obiskat prijateljico, ki je pred nekaj meseci rodila. Prosila me je, naj za nekaj trenutkov primem otroka. Ob tej deklici sem začutil tak mir, da od takrat naprej nisem imel nobenih težav več.”
Zaradi vrtnice izbral kapucine
Nekoč je v četrtem letniku bogoslovja listal revijo gibanja Družina in življenje. Ob fotografiji kapucina, ki pestuje otroka, se je nekaj v njegovem srcu premaknilo. “Začutil sem močno željo, da bi bil kapucin. Malo sem se tudi ustrašil, ali je to beg iz bogoslovja. Pogovarjal sem se s svojim duhovnim voditeljem, ki me je zelo spodbujal.”
Ker je hotel biti o svoji odločitvi 100-odstotno prepričan, je Jezusa spet prosil za znamenje. “Rekel sem: Jezus, če res hočeš, da grem h kapucinom, mi prinesi eno vrtnico – naj bo rdeča in to se mora zgoditi v enem tednu. Če mi boš dal to znamenje, bom šel h kapucinom, sicer pa ne bom več razmišljal o tem.”
Čez nekaj dni je obiskal brate kapucine in že malo pozabil, za kaj je prosil. Med pogovorom ga je eden od bratov popeljal še do 98-letnega brata Avguština. “Nekaj trenutkov sta se pogovarjala med seboj, nato pa se je on obrnil k meni in rekel: ‘Tiste vrtnice na steni so pa zate.’ Začel sem se braniti, ko pa sem odhajal, se mi je posvetilo, kaj se je zgodilo. Vsi dvomi so odpadli, po počitnicah sem šel h kapucinom v apostolat.”
Vsak dan ponavlja: “Jezus, pomagaj mi”
V težkih trenutkih še kdaj podvomi o svoji odločitvi. “Kdaj pride kakšna težka izkušnja, nerazumevanje. Takrat grem v kapelo in se z Jezusom kregam na žive in mrtve. 🙂 Na koncu vedno zmaga Jezus, jaz pa pridem z mirnim srcem ven. Po drugi strani pa rečem: kjerkoli bi bil, bi bile težave. Jezus me je poklical in mi bo že pomagal.”
Največji izziv posvečenega življenja in življenja v bratstvu vidi v tem, “da ne gledam na to, kako bi morali drugi živeti, ampak kako naj bi jaz živel. Da ne bi obsojal. Kot drugo prizadevati si biti čim bolj podoben Jezusu in biti z njim. Ne oznanjam sebe, ampak Jezusa. Hitro se pripeti, da iščeš potrditve in gre lahko hitro čez mejo. Ostati je treba v ponižnosti, krotkosti. Hkrati pa je tudi izziv, kako približati ljudem, da je ta način življenja tudi nekaj lepega. Če bom videl samo svoje težave in kaj vse bi moralo biti drugače, potem ne bom obstal. Vsak dan sproti si ponavljam: Jezus, pomagaj mi.”
Meni, da se lahko izzivom v Cerkvi zoperstavljamo tako, da se še bolj navežemo na Jezusa ter molimo in izročamo tiste, ki padejo.
Ali smo Slovenci glede na upad vernih po cerkvah mlačni v veri, mladi kapucin odgovarja takole: “Ogromno ljudi je zakoreninjenih v veri. Pravijo, da ne vejo, kako bi brez Boga, brez vere. Saj številke in statistika ne povejo vsega. V vsaki skupnosti slej ko prej pride do preizkušnje. Tudi v veri je nihanje, ki se ga ne smemo ustrašiti. Če je sredina dobra, se nimamo česa bati. To je Božja cerkev, ne naša.”
O pričakovanju Jezusovega rojstva
Ob koncu pogovora se brat Miro naveže še na adventni čas in pomenljivo pravi: “Pogosto si v adventu prizadevamo za najrazličnejše akcije, ob tem pa pozabimo, da je poudarek na molitvi in tem, da smo skupaj. Advent je čas, ki nam še bolj pomaga sprejeti Jezusa. Namesto da se sprašujemo, kaj vse bi morali delati, se potrudimo biti zvesti v tem, kar smo. Naj se dejavnosti prilagajajo naši molitvi.”
Ozira se tudi že proti božiču: “Bog pride živet v štalo. Nagovarja me, kako je Jezus prišel na svet kot majhen otrok. Ni prišel kot kralj ali predsednik. Ta majhen Bog hoče, da smo mi veliki, da postanemo kot on. On želi biti z mano. Želim, da bi se Jezus rodil v srcih vseh.”
