Aleteia logoAleteia logoAleteia
Ned, 25. februarja |
Aleteia logo
Življenjski slog
separateurCreated with Sketch.

“Hvaležna sva, da imava tri zdrave otroke in hišo, ki je naš topli dom”

Druzina Preloznik

Tatjana Splichal | Družina

Jana Podjavoršek - objavljeno 21/01/24

Na obisku pri družini Preložnik iz Nove Cerkve

Marija, doma iz Sostrega, in Klemen Preložnik iz Nove Cerkve sta se spoznala pri frančiškanih na Tromostovju, si vzela čas za zorenje v odnosu in se pred desetimi leti poročila. Lani poleti se je rodila najmlajša Glorija, ki je v veliko veselje Dominiku (8 let) in Piji (7 let).

Po nekajletnem bivanju pri Klemnovih starših sta se odločila za gradnjo svoje hiše in sta hvaležna za topel dom. “Smo običajna družina, z vzponi in padci,” soglasno rečeta na začetku pogovora.

V pogovoru pa vidimo, da gradita na trdnem temelju. Dejavno so vključeni v župnijo Nova Cerkev, kjer Dominik ministrira, starša sta med bralci, Pija pa poje pri otroškem zborčku, ki ga mami vodi skupaj s teto Veroniko. Veliko so skupaj kot družina, kar potrjuje tudi Pijin odgovor na vprašanje, kdaj je pri njih doma lepo: “Vedno je lepo, ko pridem domov.”

Kako sta se srečali vajini poti?
Marija: Bila sva sošolca na Zdravstveni fakulteti na oddelku za zdravstveno nego v Ljubljani. V letniku nas je bilo čez sto, od tega samo nekaj deset fantov, ki smo jih punce seveda takoj opazile. Spoznala pa sva se na moj god, na Brezmadežno pri študentski maši na Tromostovju, ko sva si prvič podala roko in se seznanila.

Klemen: Te maše so mi vedno dale zagon za naprej, zato sem rad hodil.

Marija: Klemen mi je na fakulteti takoj padel v oči in sem si rekla: “Kako je lep!” Bil je priden študent. Nisva pa kar takoj postala par.

Druzina Preloznik

Klemen: Takrat sem bil še prepričan, da bom spoznal svoje dekle v Španiji, kamor sem želel iti na izmenjavo prek Erasmusa. Človek obrača, Bog pa obrne.

Marija: Po srečanju na Tromostovju sva začela prijateljevati. Ožji krog prijateljic je vedel, da mi je všeč, on pa je v ospredje postavljal študij. Bila sva dobra prijatelja, se učila skupaj …

Kdaj pa se je končno zaiskrila ljubezen?
Marija: V času najinega prijateljevanja je Klemna s svojo karizmo navdušil tudi p. Toni Brinjovc, takratni bolnišnični duhovnik, ki je bil prej v Sostrem. Večkrat naju je povabil k maši v kapelo Kliničnega centra, kjer sva čutila močno Božjo bližino.

Klemen: Še bolj me je pritegnilo, da je bil p. Toni tudi fizioterapevt, in sva se takoj ujela. Večkrat sva šla skupaj na tek, to pa je bila priložnost tudi za duhovne teme.

Marija: Bil je zelo pomemben člen, pa še nisva bila par. Med poletnimi počitnicami pa sva se s Klemnom začela pogrešati.

Klemen: Takrat sem se odločil in v najinem odnosu naredil korak naprej.

Marija: Lepe spomine imava na predvečer goda sv. Frančiška, saj je bil to čas, ko sva začela skupno pot kot fant in dekle. V bistvu sva se že dobro poznala in se čez eno leto tudi poročila.

Druzina Preloznik

Kaj vaju pritegne drug pri drugem?
Klemen: Moj zavetnik je Klemen Marija Dvoržak. Torej, Klemen Marija. Prepričan sem, da je to res Božji dar. Vedno se je smejala, ko sva se pogledala. Simpatična sva si bila, v ospredje je stopila njena toplina in srčnost.

Marija: Pri Klemnu so me pritegnile trdno postavljene vrednote, kot so vera, izreden čut do bližnjih, do družine, delavnost, marljivost. Z mamo je govoril izredno spoštljivo. Bila sem prepričana, da če je do mame tak, bo znal biti tudi do žene. In tudi je. Veliko sva se smejala. Simpatija, ja. Nisva si mogla povedati niti dveh stavkov, pa sva se začela smejati, kar so opazili tudi sošolci. Zakaj se vidva ves čas smejita, so spraševali.

Klemen: Pa ne znaš ubesediti, kaj se dogaja.

Kdaj je dozorela odločitev, da se poročita?
Klemen: Ponosen, vesel in hvaležen sem, da sem bil vzgojen v veri. Tako sem bil prepričan, da za skupno življenje potrebujeva blagoslov, zato sva sklenila sveti zakon pred Bogom. Stara sva bila 22 let.

Marija: Oba sva si želela družinskega življenja in sva se začela pogovarjati o poroki.

Klemen: Bila pa sva še študenta. Zame je bila pomembna zaroka – kot pečat, da mislim zares. Zato sem Marijo na vrhu Eifflovega stolpa prvega januarja 2013 zaprosil za roko. Celo prstan mi je padel na tla in sem ga iskal, da sem ji ga lahko podaril. (smeh) Čez devet mesecev, 21. septembra 2013, sva se poročila.

Klemen: Poročila sva se še kot študenta in sva potem v Ljubljani iskala skupno stanovanje.

Marija: Vpisala sem prvi letnik magisterija, Klemen pa je delal tretji letnik fizioterapije. Bil je priden študent in je vestno usklajeval vzporedna študija.

Klemen: Bog ima za vsakega pripravljen načrt. Že v prvem letniku sem želel vpisati fizioterapijo, pa ni šlo, zato sem vpisal zdravstveno nego. Zdaj mi pridejo vsa znanja prav. Čeprav sem študiral zdravstveno nego, sem tudi naslednje leto dal vpisnico kot maturant. V tretjem letniku mi je uspelo in sem delal 3. letnik zdravstvene nege in vzporedno 1. letnik fizioterapije, za kar sem še vedno hvaležen. Če ne bi vpisal zdravstvene nege, pa verjetno ne bi spoznal Marije.

V čem se življenje spremeni po poroki?
Marija: To je bil turbulenten, a tudi blagoslovljen čas, ko sva se navajala življenja drug z drugim.

Klemen: Veliko vsega je bilo, je pa Bog z nama in je šlo.

Marija: Ko sva bila po poroki na svojem, sva si želela družine, a ni prišla takoj. Maja sem z mami romala na Brezje in spomnim se, kako sem se v molitvi zatekla k Mariji. Kmalu potem sem izvedela, da sem noseča.

Leta 2015 se vama je rodil prvorojenec Dominik, potem Pija. Kako se spominjata rojstev?
Klemen: Rojstvo vsakega otroka je čudež.

Marija: Učila sva se biti starša. Strah naju je bilo, ali delava vse prav, urila sva se v potrpežljivosti, v odgovornosti do otroka, nisva mogla več kadarkoli kam, kmalu pa sva videla, da si morava vzeti čas tudi za naju.

Klemen: Živela sva pri mojih starših in je bilo potrebno tudi prilagajanje.

Marija: Sva se kar kalila. Obdobje, ko se je rodila Pija, je bilo tudi naporno. Z Dominikom sta leto narazen. Bila sta dva naenkrat, midva pa neizkušena. Dominik je bil doma in to obdobje je bilo kar naporno in stresno, po drugi strani pa tudi lepo.

Druzina Preloznik

Kaj želita predati svojim otrokom z vzgojo?
Klemen: Rad bi jim privzgojil samozavest. Kot fizioterapevtu mi je pomembno, da imamo močno hrbtenico, tudi v življenju moramo biti trdni. Pri nas doma ni bilo grdih besed v govorjenju in tudi midva vztrajava pri tem.

Marija: Samozavest pri presojanju vrednot današnjega časa prinaša izzive in pomembno je, da se ne uklonimo. Npr. da znata Dominik in Pija tudi pred sošolci utemeljiti, zakaj hodita k verouku. Z njimi želiva živeti vero v dejanjih. Vesela sem, ko vidim, da sta sočutna in dobra. Tudi samostojnost vadimo tako, da z zgledom pokaževa, potem pa sva dosledna. Pomembno pa je, da znava otroke tudi pohvaliti, da niso samo kritike, ko se kdaj skregamo in izgubljava živce, pa tudi, da se znamo opravičiti.

Kako pa sta se soočila z gradnjo doma?
Klemen: Ko je bila Pija stara tri leta, sva začela razmišljati o tem, da bi šli na svoje. Pa se je ponudila možnost, da bi dobila parcelo pri mamini domačiji.

Marija: Bila sva nesamozavestna glede gradnje, ampak sva se potem kar opogumila.

Klemen: Že dolgo imam za vodilo: Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal. Čeprav nisem gradbenik in je bilo veliko neprespanih noči, je hiša narejena. Narisala jo je moja mami (arhitektka), za kar sva ji hvaležna.

Marija: Klemen je vse natančno proučil in se potem tehtno odločal, nad nami pa je bil žegen, tudi po zaslugi molitev moje mami, da se je vse dobro izpeljalo.

Klemen: Je pa v tem obdobju včasih trpel tudi najin odnos, ker sva imela manj skupnega časa.

Marija: Sva različna. Jaz se rada na hitro odločim in ne cincam, on pa je želel vse do podrobnosti proučiti, kot prej v času študija.

Drizina Preloznik

In kdaj najdeta čas samo za vaju?
Klemen: Čas za naju je zvečer, ko otroci zaspijo. Sicer pa tudi prosiva za pomoč pri varstvu, da imava skupni čas. Rada sva šla zvečer k maši h kapucinom, potem pa na sprehod, kjer sva se lahko dolgo pogovarjala.

Deset let sta poročena. Za kaj sta hvaležna, ko se ozirata nazaj, in kako gledata naprej?
Marija: Glorija je bila dejansko najlepše darilo za najinih deset let. V četrtek sva praznovala desetletnico, v soboto pa je bil Glorijin krst. Hvaležna sva za skupaj prehojeno pot. Zoriva v ljubezni. Hvaležna sva, da imava tri zdrave otroke in hišo, ki je naš topli dom. Želiva si ohraniti vero tudi v težkih trenutkih.

Klemen: Za naprej pa izročava in zaupava, da bo že Bog poskrbel, kot je za vse do zdaj.

Intervju je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.

Tags:
družina
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.