Mijo Barada je hrvaški karizmatik in laiški misijonar, družinski človek, ki po vsem svetu vodi seminarje in duhovne obnove. Danes je največji proizvajalec agrumov v svojem kraju. Od tega živi in ima dovolj časa za svojo družino in misijonsko delo. Zaradi evangelizacije je zdoma šest mesecev na leto. O svojem življenju podrobno piše v biografiji Trije koraki vere, ki je prevedena tudi v slovenščino, izdal pa je še dve drugi knjigi.
Odraščal je v obmorskem dalmatinskem mestu Seget v družini s tremi otroki. Živeli so pod komunističnim režimom in v težkih življenjskih pogojih, nikoli pa jim ni manjkalo ljubezni. “Kljub tem stiskam pa so bili vera, molitev in post temelji, na katerih se je gradilo življenje in po katerih je prihajal blagoslov.” Bil je živahen in vedoželjen otrok. Od malega je bil ministrant, rad je obiskoval bližnje cerkve in kapele, kjer je čas preživljal v molitvi.
Na Mijevem posestvu so že v njegovem otroštvu gojili veliko vrst sadnega drevja. Ob vsakodnevnem napornem delu na njivi se je rad ukvarjal s športom, rad je razpravljal o verskih tematikah, s prijatelji so izdajali katoliški list Mladi kršćani in se družili na izletih.
Prizadeven študent
Po srednji kmetijski šoli se je vpisal na študij kmetijskih znanosti v Zagrebu in nato z znanstvenim delom nadaljeval na fakulteti. Bil je zelo prizadeven študent, prosti čas je posvečal urejanju vrtov. Po zaključenem študiju so mu bila ponujena delovna mesta na več katedrah, celo v tujini, toda sam se je najbolj veselil vrnitve na domače posestvo.
Kot študent je pogosto zboleval in trpel zaradi številnih kompleksov in strahov. “To bolečino in trpljenje sem skrival globoko v svojem srcu. V druščini sem vedno skušal pustiti vtis osebe, ki nima velikih težav in skrbi. Bil sem vedno nasmejan in veder, kar je lepo šlo z roko v roki.”
Med študijem je postal še bolj goreč oznanjevalec Boga. Pogosto je odšel na duhovne vaje, redno obiskoval študentski verouk, organiziral romanja in molitvena srečanja. Eno večjih kriz vere je doživljal ob babičini smrti in očetovi hudi bolezni.
Njegova vera je rasla, prijatelji pa so ga zapuščali
Nekoč je na povabilo prijateljev odšel v Medžugorje. “Spoznal sem, da je moj največji problem, ker do takrat nisem spoznal prave Božje ljubezni, ne glede na to, koliko sem se trudil, da bi bil dober. Šele po tem spoznanju je vse v mojem življenju dobilo nov smisel.” Gospod ga je v Medžugorju osvobodil vseh kompleksov in strahov. “Sprejel sem se in se vzljubil tak, kakršen sem. Resnično sem se začel zavedati, da sem ljubljeni Božji otrok.” Deležen je bil več milosti in blagoslovov.
“Razmišljal sem, kako bo po obisku Medžugorja vse lepše in lažje v mojem življenju. No, zgodilo se je ravno nasprotno.” Počasi so ga zapuščali vsi prijatelji, saj so menili, da se mu je zmešalo. Motila jih je njegova molitev, niso mogli razumeti, zakaj se toliko posti. Zapustilo ga je tudi takratno dekle in mu očitalo, da je postal verski fanatik.
Rešil ga je rožni venec iz Medžugorja
Ob doživljanju neopisljive bolečine in praznine je tako nekega dne stal na tramvajski progi in razmišljal o samomoru. V zadnjem trenutku je segel v žep, kjer je imel spravljen rožni venec iz Medžugorja. Marijo je prosil za pomoč in se v zadnjem trenutku rešil. “Če ne bi imel medžugorskega rožnega venca v žepu, danes ne bi bil več med živimi. Zahvalil sem se ljubljeni Materi, ker mi je rešila življenje, in sprejel odločitev: kadar bom finančno zmožen, bom ljudem delil blagoslovljene rožne vence.” Od takrat na seminarje vedno vzame dva kovčka, eden je rezerviran za rožne vence, ki jih nese s seboj.
Služenje vojaškega roka
Med služenjem vojaškega roka se je v prostem času posvetil urejanju zapuščene okolice vojašnice. Zaradi tega se je moral zagovarjati pred komandantom. Po svoji utemeljitvi je bil osvobojen vseh drugih zadolžitev, njegova glavna naloga pa je postala skrb za okolico. Tudi poveljniki drugih vojašnic so želeli, da uredi okolico njihovih vojašnic. Zelo spoštovan in priljubljen je bil tudi med vojaki. “Vsako delo, ki ga opravljam, delam z ljubeznijo in v zavedanju, da smo tudi v svojih vsakodnevnih opravkih poklicani k slavljenju Boga,” o svojem delu pravi Mijo.
Odločitev za samostan in poroka z domnevno vidkinjo
V nekem obdobju je začel vse pogosteje razmišljati o duhovniškem in redovniškem poklicu. Dve leti se je v molitvi in postu pripravljal na vstop v frančiškanski samostan, kamor je vstopil na god sv. Frančiška. Starši tudi po njegovem odhodu niso bili pomirjeni z njegovo odločitvijo, kar je s težavo prenašal. Zaradi pritiskov domačih in očetove napredujoče bolezni se je vrnil domov.
V tem obdobju je Mijo spoznal domnevno vidkinjo, ki naj bi ji Marija razodela, da je zanj najboljša rešitev zakon s to ženo. Trajal naj bi eno leto, kot vdovec pa bi se lahko Mijo vrnil nazaj v samostan. Da je bil prevaran, je spoznal šele pozneje in ob tem vse bolj psihično tonil. Po težkih šestih letih se je njegov zakon pri 36 uradno končal, sprožil je tudi postopek za cerkveno izničenje zakona.
Raznovrstni pritiski so se začeli kazati na njegovem zdravju. Na pregledu zaradi težav s prostato je izvedel, da je stoodstotno neploden, zdravniki pa so posumili tudi na raka prostate. S solzami v očeh je molil k Bogu, da bo vse v redu z njegovim zdravjem in zdravniki so mu po nadaljnjih preiskavah sporočili dobre novice – nima raka in je ploden.
Silna moč narave
Težave so se zgrnile tudi na njegove nasade kivija in mandarin, ki so mu prinašali veliko veselje. Tik pred dnevi obiranja, ko bi morali obrati okoli 50 ton kivijev in mandarin, je toča v velikosti oreha popolnoma uničila nasade. “Ves moj življenjski trud, delo, veselje in bogastvo je v trenutku izginilo. Vse je bilo uničeno.”
Mijo je tudi sredi tega razbral znamenje, naj se preda evangelizaciji. Dobil je kredit in na novo zasadil nasad. Njegova posest je postala ena od štirih testnih polj kmetijskega ministrstva na Hrvaškem, kamor so prihajali strokovnjaki z vsega sveta. Postopoma je obnovil ves nasad in posadil nove mandarine z Japonske. Zaupal je, da ga bo Bog varoval. Danes ponosno pove, da med prvimi na Hrvaškem obira svoje mandarine.
Srečanje z ženo Eriko
Mijo je svojo nadaljnjo zakonsko in družinsko prihodnost popolnoma predal v Jezusove roke. Še preden je vedel, katero dekle bo nekoč njegova resnično ljubljena žena, si je dal delati poročno obleko.
Avgusta 1996 je prišel v Ljubljano na seminar patra Emiliana Tardifa. Še pred začetkom se je zagledal v dekle, ki je, kot je spoznal pozneje, utelešala vse, kar mu je bilo pomembno pri bodoči ženi. Z Eriko sta v naslednjih dneh stkala prijateljske vezi in si postajala vse bolj naklonjena.
Kljub preprekam jo je zaprosil že ob naslednjem Erikinem obisku seminarja na Hrvaškem. Skupaj sta poromala v Medžugorje in Mijo pripoveduje, kako mu je Jezus med molitvijo povedal pomembne informacije iz Erikinega življenja. Ko jih je zapisal in jih dal prebrati Eriki, ni mogla verjeti, da jo nekdo tako dobro pozna. “Globok mir je preplavil moje srce. Bog je na najboljši način odgovoril na mojo potrpežljivost in uničil dvom.” Par se je poročil v Ljubljani, družino pa sta si začela ustvarjati na Hrvaškem.
Preizkušnje v njegovi družini so se še naprej vrstile
Februarja 1999 sta se zakonca Barada razveselila rojstva prve hčerke Mirjam. Po letu in pol se je napovedal drugi otrok, toda na prvem ginekološkem pregledu jima je zdravnik dejal, da ima otrok nesorazmerno veliko glavo, da bo nosečnost težavna, porod pa nemogoč brez carskega reza. Na naslednjem pregledu so jima zato predlagali splav.
“Odgovorila sva, da sva katoličana in da splav ne pride v poštev, ker je samo Bog tisti, ki daje in vzame življenje. Ta otrok je viden znak Božjega blagoslova najine ljubezni. Bog ima načrt za vsakega svojega otroka. Če nam je Bog dal bolno dete, je to znak, da ima Bog določen načrt s to situacijo.”
Aprila 2000 se je s carskim rezom rodil Mihael. Zdravniki so mu postavili štiri zelo težke diagnoze in napovedali, da bi lahko zaradi tega živel od pol leta do največ treh let, nikoli pa naj ne bi bil samostojen. Po številnih molitvah in več kot 700 pregledih in terapijah v bolnišnici se je dečkovo stanje dan za dnem izboljševalo. V treh letih je popolnoma ozdravel.
Tudi tretja nosečnost ni potekala po načrtih, saj so na prvem pregledu ugotovili, da otrok nima možganov. ” Potem ko so jima na njuno ogorčenje spet predlagali splav, sta se odločila, da ne bosta več obiskala ginekologa. V osmem mesecu nosečnosti je zdravnik potrdil, da otrok ima možgane. “Doktor je bil ateist in prvič v življenju se je srečal z dejstvom, da je Bog vsemogočen. Pred seboj je imel neizpodbitne dokaze, na katere ni imel odgovora.” Decembra 2003 se je rodil Danijel. Imel je težave s srčno zaklopko, ki so sčasoma izginile in je danes zdrav mladenič.
Ženina depresija
Nekaj tednov po Danijelovem rojstvu je Erika padla v hudo poporodno depresijo. Poiskali so strokovno pomoč, Mijo pa je odpovedal številne seminarje in predavanja, da bi bil čim več ob ženi. Njeno stanje je bilo čedalje slabše, ob tem pa se ji je pojavila še huda kožna bolezen.
Mijo je v tistem obdobju veliko molil za ozdravitev družinskega debla po ženini strani. Kot pravi, se po letu dni nenehne molitve situacija ni več slabšala. Po dveh letih se je začela popravljati, v tretjem letu pa sta se ji povrnila radost in volja do življenja, izginile so tudi težave s kožo.
Zakonca sta se odločila še za enega otroka. Na dan, ko so se poslavljali od Mijovega očeta, je začela Erika močno krvaveti. Prepeljali so jo v porodnišnico, kjer so se zdravniki borili za njeno življenje in za življenje pravkar rojenega Emanuela. “To je bil najtežji dan v mojem življenju. Ko sem gledal odprt grob, v katerega smo položili očetovo mrtvo telo, sem se v srcu spraševal, ali bo tukaj čez dva dni počivala tudi moja ljubljena žena in komaj rojeni sin.” Bog je posredoval tudi v tej situaciji in uslišal njihove molitve, mama in otrok sta preživela. Z močno vero in zaupanjem je družina premostila tudi vse nadaljnje izzive.
Trije koraki vere
V svojem pričevanju, polnem bolečine in srečnih preobratov, Mijo Barada poudarja pomembnost treh korakov vere in nas spodbuja, da postanejo smerokaz na naši življenjski poti.
Prvi korak je, da vse situacije, ki se nam zgodijo, sprejmemo, in sicer z zaupanjem, da je Bog gospodar vsake situacije.
V drugem koraku se zahvaljujmo Bogu za trenutno življenjsko situacijo, kakršna koli že je, in na ta način izkažimo Bogu čast, hvalo in slavo. Sad tega koraka je globlji mir in radost.
V tretjem koraku vere pa prosimo, da nam Gospod v konkretni življenjski situaciji pokaže svojo vsemogočnost, usmiljenje in pravičnost.
