Sebastjan Kamenik je radijski napovedovalec, povezovalec koncertov, humorist, pesnik, borec za pravice slepih, pisec besedil ter podpredsednik Združenja prijateljev slepih Slovenije. Sam je slep od rojstva, a dobili smo občutek, da ga slepota pri polnem, aktivnem in barvitem življenju ne ovira kaj dosti.
Videči svet dojemajo drugače kot slepi. Kako sprehod po mestu ali naravi brez enega čutila občutite vi?
Ker ne vidiš, se ti izostrijo drugi čuti, vendar se to ne zgodi avtomatsko. Čute je treba izostriti sam. Marsikdaj slišimo, “zakaj slepi rinejo v hribe”. Osebno sicer nisem hribolazec, vendar pa mnogi slepi obožujejo gore.
Tam začutijo neko posebno energijo in so obenem ponosni na to, da nekaj zmorejo. Sprehod po mestu ali naravi slepi dojemamo na svoj način, celo bolj pristno kot bi ga z očmi. Ljudem, ki preveč gledajo z očmi, zunanji blišč zamegli tisto, kar bi lahko videli s srcem.
Kljub temu, da niste hribolazec, imate tisoč in eno aktivnost. Vaša močna plat je povezovanje koncertov.
Kar pet let sem povezoval koncerte slovenske pevke Tanje Žagar, s katero sem prekrižaril vso Slovenijo. To so moji najlepši spomini. S Tanjo ostajava dobra prijatelja.
Moja velika strast pa je tudi radio. Kar osem let sem delal kot radijski napovedovalec in glasbeni urednik. Uporabljal sem veliko humorja, ljudje so me imeli radi. Tudi s poslušalci sem si gradil socialno mrežo.
Hudo mi je, ker mi mediji več ne ponudijo te možnosti. Ko sem prekinil z delom, ki sem ga oboževal, mi je bilo tako, kot bi zdravemu človeku amputirali ude. Trenutno sem k sreči vsaj malo novinarsko aktiven, saj urejam zvočni časopis Obzorje. Izkušnje z radia mi tu pridejo še kako prav.
Kot glas iz TV-oglasa bom dodala, da to še ni vse, kar zadeva vaše dejavnosti.
Pred leti sem izdal pesniško zbirko, v načrtu pa imam izdajo treh knjig. Angažirajo me tudi za pisanje in izvedbo pogrebnih govorov. Najtežje mi je bilo, ko sem imel pred desetimi leti govor na pogrebu cenjenega Dominika Trobentarja, pevca skupine Hazard, in so mi pri desetih stopinjah pod ničlo zmrznili prsti.
Nisem zmogel prebrati brajice. Pred očmi se mi je naredil “blackout” in do konca je govor morala prebrati moja spremljevalka. Naj dodam, da sem napisal tudi okrog trideset besedil za narodnozabavne in zabavne zasedbe.
Eno izmed besedil z naslovom Krušna mama ste posvetili svoji rejnici.
Skladbo izvajajo Navihani muzikanti. Ponosen sem, da se mi zadnje čase na kosilu pogosto pridružita moja rejniška mama s hčerko, ki mi je kot sestra. Naši stiki so še vedno zelo tesni in srčni. Glede na to, da rad kuham, se povabilu na kosilo dostikrat odzove tudi prijatelj Boštjan Štefanič, ki je, mimogrede, prvi slepi računovodja v Sloveniji.
Med drugim ste tudi podpredsednik Združenja prijateljev slepih Slovenije in ste tam zaposleni za štiri ure.
Z združenjem izvajamo različne projekte in po šolah predavamo o slepoti. Za plačo se borim iz meseca v mesec, kar je stresno početje. Trenutno si plačujem stanovanje, v katerem živim sam.
Ko sva ravno pri službah, nam poveste, kakšne službe je vam in vašim slepim kolegom ponujal Zavod za zaposlovanje?
Enega so spravljali v vojsko, slepo kolegico za pomočnico mesarja, mene celo za šoferja avtobusa. Ti lapsusi se še vedno dogajajo.
Ste pa že vozili avto, kajne?
Tako je, to se je pred desetletji zgodilo v Tacnu na poligonu, vendar le za namen oddaje Odklop, ki jo je vodil legendarni Borut Veselko. V isti oddaji me je v internatu obiskala tudi čudovita pevka Marta Zore. Ljudje se tega še zdaj spomnijo.
Ste bili aktivni od vedno ali je prišlo v določenem trenutku do preskoka, v smislu “ne želim se smiliti samemu sebi in hočem užiti življenje na polno”?
Tak sem od nekdaj. Že od leta 2011, ko sem izgubil službo v Merkurju, se borim, da bi preživel sam. Vključil sem se v politiko, ker se mi zdi, da ima za slepe tako ena kot druga oblast le malo posluha.
Menim, da bi morali o invalidih odločati invalidi. Na žalost pa med seboj nismo složni, temveč se med seboj prepiramo, kdo ima težjo in kdo lažjo invalidnost. Država bi morala vsakemu invalidu omogočiti univerzalni temeljni dodatek, ki bi mu omogočil osnovno preživetje.
Kakšni stereotipi o slepih vam dvignejo pritisk?
Želim si, da nas bi ljudje sprejeli takšne, kot smo, in sicer sebi enake. Ne potrebujemo pomilovanja. Ko sem pred časom poskušal dobiti partnerko prek zasebnih stikov na spletu, sem pri ženskah “odletel” takoj, ko so izvedele, da sem slep.
Prisoten je namreč stereotip, da bo morala ob slepem partnerju vse delati sama, da mi ničesar ne zmoremo in le čepimo doma. Včasih si mislim, da me imajo za neumnega, ne le slepega.
Dogaja se tudi, da se ob obisku zdravnika, kamor pridem z osebno asistentko, obračajo k njej in jo sprašujejo: “Kaj je z njim?”. Podobno je v trgovini, kjer asistentko sprašujejo: “Kateri kruh mu pa dam?”
Ko ste ravno omenili iskanje ljubezni, kaj vas pri dekletu očara, glede na to, da vizualne podobe nimate?
Pogovor in glas. Včasih sem sicer še videl obrise, a tudi takrat žensk nisem nikoli izbiral na podlagi vizualnosti. Med nama mora obstajati privlačnost, govorim o neki notranji privlačnosti.
Danes je na družbenih omrežjih velik poudarek na krepitvi samozavesti, ki naj bi si jo “pumpali” s pozitivnimi afirmacijami, v stilu “si to, kar misliš” ipd. Kakšno je vaše mnenje o tem?
Večkrat slišim: sebe moraš imeti rad.Ljudje skušajo živeti po teorijah in z njimi lahko postanejo obsedeni. Nimajo več prave mere in ne znajo več videti realnosti. Pomembno je, da cenimo sebe, a to je mnogo težje, če nikoli ne dobimo potrditve od drugod. Vsak lahko vedno najde nekaj, kar ga žene, da gre naprej. Jaz si večkrat rečem: “Zakaj tožiš, če pa je drugemu še težje.”
Morali bi imeti več časa drug za drugega. Ko izvemo za tragično zgodbo koga, ki je storil samomor, ljudje pravijo, saj ni nikoli pokazal, da mu je hudo. Vprašajmo se, ali smo mu prisluhnili.
Kako gledate na stavek, ki ga pogosto slišimo: “Nimam časa.”?
To so večni izgovori. Ko se želi človek s teboj dobiti na pijači, zanj nimaš časa. Ko pa človek umre, se čas kar naenkrat najde, tako za pogreb kot tudi za pogovor o njem.
Ljudje, kar pišete po družabnih omrežjih, skušajte tudi živeti. Marsikomu rečem: Boš imel čas priti na pogreb, ko bom umrl? Če se z menoj ne želiš dobiti na kavi, mi iskreno reci, da nimaš volje za to. Ne pa, da nimaš časa.
Za tisto, kar misliš, da je prav, boš našel in organiziral čas, ne glede na otroke, obveznosti, službo. Na žalost si ljudje ne znamo direktno povedati tistega, kar v sebi mislimo.
Koliko iskrenih ljudi je okrog vas?
Imam kar nekaj ljudi, ki jih imam zelo rad, oni pa mene. To največ šteje. V življenju pride čas, ko imaš okrog sebe kup prijateljev. Pride pa tudi obdobje, ko se začnejo ti redčiti in ostanejo le tisti pravi. Čas dela zate. Sčasoma spoznaš, na koliko ljudi se lahko popolnoma zaneseš, da ti bodo pomagali v stiski, in kdo je prijatelj le za zmenek ob kavi.
