Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Navdušeno začnite svoj dan, naročite se na Aleteijine e-novice.
Naroči me!

Aleteia

Med koroškimi Slovenci: “Na povsem nov način vzpostavljam svoj odnos do slovenščine”

KATARINA ŽAGAR IN MAJA KOS
OSEBNI ARHIV
Deli

Pred svetovnim dnem materinščine (21. februar) sta sogovornici odstirali svoje poglede na položaj slovenščine med koroškimi Slovenci

Ne le ljubezen do materinščine, ki sta ji posvetili precejšen del svojega študija, Katarino Žagar in Majo Kos povezuje tudi izkušnja poučevanja, ki jo zadnje pol leta pridobivata na Koroškem. Svoje znanje slovenščine delita s tamkajšnjimi dijaki, Katarina na Slovenski gimnaziji v Celovcu, Maja pa na Višji šoli za gospodarske poklice Št. Peter.

Med koroškimi Slovenci se počutita sprejeto

Onkraj slovenske meje se obe počutita zelo dobro, in sicer tako na delovnem mestu kot v siceršnjem življenju, kadar sta v stiku s tamkajšnjimi domačini. “Z gotovostjo lahko rečem, da so mi nekako ‘zlezli pod kožo’, zlasti s svojo odprtostjo, preprostostjo, iskrenostjo, veseljem in srčnim odnosom do vsega, kar jim je blizu,” pripoveduje Katarina.

KATARINA ŽAGAR
OSEBNI ARHIV
Katarina Žagar

Maja izpostavlja, da šolo, na kateri dela, sicer v večini obiskujejo dijaki iz Slovenije. Večina njenih sodelavcev pa je koroških Slovencev. Med njimi se počuti prijetno in domače.

“Predvsem mi je v veselje, ko vidim, da si nekdo res želi še bolje naučiti slovenščino ali pa ko pri kakšnem dijaku opazim, da ima v ozadju močno podporno okolje, družino, ki živi slovensko kulturo in prenaša slovensko identiteto.”

Cerkev je pomembna tudi pri ohranjanju slovenščine

Poudarjata, da je Cerkev imela in še vedno ima zelo pomembno vlogo med koroškimi Slovenci. “Vemo, da so prav verske dejavnosti v tem prostoru nosile izjemno vlogo pri ohranjanju jezika in identitete. In zagotovo je tudi danes ta nezanemarljiva,” spomni Maja.

Razmišlja, da mlademu človeku, ki je vključen v skupnost, v kateri lahko versko raste, obenem pa krepi svojo identiteto in govori materinščino, takšna skupnost pomaga ustvarjati močne korenine narodne in jezikovne pripadnosti.

MAJA KOS
OSEBNI ARHIV
Maja Kos

O novem in drugačnem

Katarino je najbolj presenetil avstrijski ritem življenja. V primerjavi s slovenskim se ji zdi bistveno mirnejši in s tem človeku prijaznejši.

“Tukajšnji ljudje imajo globoko v zavesti zakoreninjeno, da nič ni pomembnejše od časa, ki ga lahko preživiš bodisi sam s seboj bodisi s svojimi bližnjimi, kar zavestno udejanjajo.” Meni, da se tega zavedamo tudi Slovenci, vendar se ji vse bolj dozdeva, da se v trenutkih, ko to skušamo storiti, miselno še vedno nismo pripravljeni odklopiti in biti popolnoma prisotni.

“Vedno je nekaj, česar nismo (dovolj dobro) naredili. Seveda ima to tudi svoje prednosti, saj kaže na našo natančnost in težnjo h kakovosti, kar pa včasih v Avstriji pogrešam.”

Maja pa po drugi strani opaža, da se njihov pouk v šolah konča precej pozno, včasih šele proti večeru, in da tudi zaposleni v službah preživijo ogromno časa. Zdi se ji, da v Sloveniji gledamo na Avstrijo kot na nekakšno obljubljeno deželo, česar pa sama ne bi trdila.

Slovenščina ni samoumevna

Drugačnost koroških Slovencev vidi v tem, da ni samoumevno, da je slovenščina jezik, v katerem bodo govorili. “Vedno znova so pred izbiro. In te izbire gotovo usmerjajo in oblikujejo pot. Na eni strani pot trdne slovenske jezikovne identitete, ki se ne bo zamajala, na drugi strani pa njeno izgubljanje.”

Spoznanja o tamkajšnjem šolskem sistemu

Obema se avstrijski šolski sistem zdi bistveno svobodnejši od slovenskega. Maja to najbolj opaža pri enoletni šoli, kjer sistem učitelju omogoča, da sam izbere in prilagodi vsebine, ki se mu zdijo najbolj smiselne in potrebne. Prinaša tisto, po čemer v Sloveniji učitelji vzdihujejo, ko omenjajo nešteto vsebin in ciljev, ki jih zahteva slovenski učni načrt. In seveda premalo časa, ki bi omogočil primerno obravnavo vsega. Vendar pa dodaja, da svoboda učnih vsebin in ciljev še ne pomeni nujno le dobrega.

Ob izjemnem razvoju tehnologije in dostopnosti mnogih virov se ji zdi dijakom pomembno pokazati, kako in kje naj iščejo, da bodo našli odgovore, saj jezik ni tog sistem, ki bo naslednjih 50 let ostajal enak, ampak se nenehno razvija in prilagaja.

Katarina doda, da so učitelji pri opravljanju svojega dela avtonomni, kar je sicer dobro, kljub temu pa niso preverjani na enak način, kot to velja pri nas. Prav tako, vsaj pri slovenščini, deloma nimajo poenotenega sistema o pričakovanih ciljih in dosežkih znanja učencev po zaključenih razredih, kar posledično pomeni, da tvegajo povečevanje razlik med njimi.

Odnos do slovenščine

Maja je v tem času zaznala družine ali kar rodbine, ki zavestno ohranjajo slovenski jezik in kulturo, ki negujejo identiteto. Na drugi strani so družine, ki v slovensko identiteto niso zavestno vlagale, kar se pozna pri otrocih. Medtem ko bodo nekateri jasno stali za svojo identiteto in bo prva izbira slovenski jezik, drugi morda nimajo take jezikovne in kulturne podpore v svojem domačem okolju.

“Morda so bili kot Slovenci deležni tudi poniževanja in manjvrednosti. Sodelavka mi je celo dejala, da nekateri Avstrijci vsem zgodovinskim dejstvom navkljub trdijo, da Slovencev v tem prostoru nikdar ni bilo. Zato lahko v nekaterih okoljih izbira slovenščine nosi tudi čustveno breme, prizvok slabega, manjvrednega.”

V Katarininih očeh imajo koroški Slovenci posebni odliki, in sicer poleg iskrene ljubezni do slovenstva tudi izredno občutljivost za slovenski jezik. Je pa res, da tega ni mogoče posplošiti na vse pripadnike tamkajšnje manjšine, saj se generacije v čutenju med seboj dokaj razlikujejo.

V času dosedanjega poučevanja je Majo najbolj razveselilo, ko je ena izmed dijakinj, ki jo individualno poučuje, doma začela govoriti slovensko. “To, da si nekdo upa biti ranljiv v jeziku, ki ga še ne obvlada, a je vendarle njegov, je gotovo nekaj najlepšega. Nekje v globini misli in čutenj zapisana materinščina, čeprav v toku časa morda preglašena iz okolice, bo vedno zvenela po domu in varnosti.”

Poučevanje slovenščine na Koroškem pa je zanimivo, ker jo ves čas spodbuja, da razmišlja o jeziku. “Vprašanja dijakov zahtevajo, da avtomatizirane jezikovne izbire umestiš v sistem. Hočejo pravilo, zakaj je nekje sprememba, ki je ti morda prej sploh nikoli nisi zaznal. Tako še bolj spoznavam, da je jezik res zanimiv in dovršen sistem. Z obilo izjemami. :)”

Zaradi posebnega položaja koroških Slovencev se spreminjata tudi občutenje materinščine in domovine, njuna samoumevnost se je v tem času “zrahljala”. “Prav zato sem toliko bolj hvaležna za izkušnje, ki jih ob njih pridobivam, saj na povsem nov način vzpostavljam svoj odnos do slovenščine,” sklene Katarina.

 

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.