Aleteia logoAleteia logo
Aleteia
Pet, 15. januarja |
Sveti Pavel iz Teb
home iconPoglobljeno
line break icon

"Bolj znam ceniti stvari v Venezueli, kjer nimamo nič, kot pa vi tukaj, kjer imate vsega dovolj"

OSEBNI ARHIV S. ANDREJE GODNIČ

Barbara Oprčkal - objavljeno 12/12/20

Ko je vera tako močna in naravna, da kljub bedi niti za trenutek ne podvomiš v Njegovo prisotnost

Sestra uršulinka Andreja Godnič je kot misijonarka 12 let delovala v Peruju. Verjela je, da bo tam ostala in bila tudi pokopana, a jo je Gospod postavil pred nov izziv, nov misijon. Tako že drugo leto živi in dela v Caracasu, glavnem mestu Venezuele. Gre za državo, ki je bila vedno znana kot ena najbogatejših držav Latinske Amerike, a je v zadnjem času zaradi diktature, organiziranega kriminala in korupcije pristala na samem dnu.

Ker policija in vojska nista v službi ljudi, varnosti preprosto ni. Bolivar, ki je njihova valuta, je povsem izgubil vrednost in tako danes tam za liter mleka odštejete tudi do 2 milijona bolivarjev. Mesečna pokojnina ob tem znaša okoli 400 tisoč bolivarjev, kar ni niti 40 centov. Rešujejo jih tisti, ki so državo zapustili (več kot pet milijonov je takšnih) in jim pošiljajo denar, da nekako preživijo. Toda cena za to je visoka, saj so družine ločene.


VALERIA ROJAS PIPP

Preberite še:
Slovenka iz Venezuele: Odrasla sem tu, študirala, zdaj pa moramo uiti. Grozno

S sestro Andrejo smo se pogovarjali le nekaj dni po prihodu v domovino. V Sloveniji bo ostala mesec in pol, nato se vrača v Venezuelo. Z nami je delila svojo izkušnjo dela v Venezueli in nekaj zgodb, ki resnično pretresejo. Toda v njenih besedah je, ne glede na vse, tudi zelo veliko upanja in zaupanja, da ima On vse pod nadzorom.

Pravi, da Slovencem težko pojasni, kako je živeti v Venezueli, saj mi celo to, da lahko v Sloveniji natočimo kozarec vode iz pipe, kadarkoli to želimo, in ga spijemo, jemljemo za samoumevno.

Kakšen je vaš vsakdanjik? Kje stanujete, čemu se posvečate, kako pomagate ljudem v Venezueli?
Februarja bo dve leti, odkar sem prišla na nov misijon v Venezulo. Živim v Caracasu, glavnem mestu, in sicer v bogatem predelu, kjer imajo uršulinke že 65 let vrtec, osnovno šolo in srednjo šolo za dekleta. Okoli 700 do 900 učenk. Sem med tistimi, ki so privilegirani, saj nisem nikoli lačna.

Moje delo je povezano predvsem z vzgojnimi programi na naši šoli, na drugi strani pa sooblikujem številne dejavnosti socialne odgovornosti in misijone na naši pobrateni šoli v revnem delu mesta in v najbolj revnih predelih Venezuele.

Povezana sem tudi s slovensko skupnostjo v Venezueli. Ko sem prišla tja, me je zelo presenetilo, kako številna in povezana je tam slovenska skupnost. S Slovensko karitas, gospo Tončko Brundula (v Caracasu) in gospo Marijo Voglar (v Valencii) skupaj iščemo načine, kako bi lahko pomagali našim ljudem.

Tretje področje, na katerem delujem in je zelo intenzivno, pa so misijoni v pravem pomenu besede, ko grem s sestrami Matere Terezije v zapore ali v revne vasi. Tu je najbolj pomembna evangelizacija ter pomoč v hrani in zdravilih.


ROK KATARINA HOCEVAR

Preberite še:
“Včasih smo hodili vsako nedeljo v hribe, sedaj pa pač potujeva po svetu”

OSEBNI ARHIV S. ANDREJE GODNIČ
Maria Voglar, Tončka Brundula in s. Andreja

Kaj je trenutno ob vseh teh tegobah najhuje? Kaj se vas je najbolj dotaknilo?
Venezuela nikoli ni bila del tretjega sveta. Ta šok, da je lahko šlo vse tako zelo narobe, je še danes zelo močan.

Vsak dan srečujem primere, ne samo trpljenja, ampak resnične mizerije. Okoli Venezuele je ogromno humanitarne pomoči, ker so jo poslali iz vseh držav, ampak Maduro ne dovoli, da pride v državo. Ni osnovnih stvari in večina ljudi ne more kupiti hrane. In ko slišiš, da ti rečejo, da jim ni pomembno, če samo enkrat na dan pojedo malo riža, da bodo le otroci imeli kaj jesti … te to pretrese.

To so ljudje, ki so bili kot mi. Hodili so v službe, imeli svoja podjetja. To niso reveži, ki niso nikoli imeli nič. To je tisto, kar je toliko bolj šokantno.

Ena stvar je revščina, ki smo je v misijonih navajeni, druga stvar pa je to strukturno zlo, ki je prisotno tukaj, kjer gre dejansko za razčlovečenje. Izkušnja intenzivnega zla je prisotna na vsakem koraku.

Prav na vsakem koraku lahko čutiš, kako želi to zlo uničiti to, kar smo ljudje, naše dostojanstvo.


DOCTOR AT HOSPITAL CORONAVIRUS

Preberite še:
Župnik po obisku v domu starejših: “To je vera, ki ti jo dajo preizkušnje, trpljenje in življenje”

Kako pa zdaj, ko je udarila še pandemija, deluje tamkajšnja Cerkev in ali morda občutite nastrojenost proti vam?
V Venezueli je napetost zelo huda. Tam je diktatura, ki ni politična, ampak gre za t. i. narko diktaturo in edini interesi, ki so pomembni, so interesi mednarodnih kriminalnih skupin, ki prodajajo drogo, zlato, orožje in vodijo trgovino z ljudmi.

Na začetku sem sicer iskala vzporednice z našo izkušnjo komunizma in poskusila analizirati, ali je tukaj Cerkev preganjana. Toda razen retorike o revoluciji in imperiju nisem našla nič. Chaveza, na primer, na številnih slikah vidimo s križem. On je postavil tudi največje svetišče tukaj Virgen de Coromoto.

Sicer pa je morala Cerkev, tako kot drugod po svetu, zaradi pandemije zapreti vrata cerkva. Vse naše duhovne aktivnosti smo prenesli na splet.

Kako pa je pandemija vplivala na življenje prebivalstva na splošno?
Koliko je okuženih niti ne vemo. Zakaj? Ker je toliko bolezni. Tam ni zdravljenja raka, mamice rojevajo na ulici, ker je vse kolapsiralo. Razen klinik, kjer plačaš 3000 dolarjev na dan, ampak nihče nima toliko denarja. Razen chavistov.

In potem pride pandemija, vlada vse vzame vse v svoje roke in začne lagati, ker vedno samo laže, in objavlja, koliko je okuženih in koliko testov so že naredili. Ti pa veš, da je vse to čisti dim v zrak. Mi se sicer pazimo, nosimo maske, razkužujemo.

Nikoli ne moreš točno vedeti, kaj se dogaja. Smrti je pa v vsakem primeru tako veliko, da zdaj težko rečemo, da je virus prinesel kaj več mizerije. Je pa res, da se je zaradi karantene mizerija še podeveterila.


HANDS

Preberite še:
“Koronavirus je obstajal že v Kristusovem času” Zakaj pa?

OSEBNI ARHIV S. ANDREJE GODNIČ

Kako ob vsej tej mizeriji, ki jo opisujete, ljudje tam sploh še ohranjajo svojo vero?
Njim je povsem naravno, da v sebi čutijo, da ima Gospod vse v svojih rokah. To je tako naravno. V Venezueli sem z lahkoto priča čudežem vsak dan. Mimogrede. Vedno rečem, da ljudje mene učijo, da je najbolj naravno na svetu dihati Njega, ker v njem živimo, se gibljemo in smo.

Njim je muka vživeti se v prvi svet in v to, kako je možno, da nekdo ne čuti navzočnosti Boga. Kako je možno, da kdo dvomi, da ima Gospod odgovor za vse.

Spomnim se, ko sem bila prvič tukaj v zaporu. Gledala sem jih, kako čepijo na tleh, imajo pred sabo plastično umazano posodo in iz nje potem z roko jedo kot živali, okoli njih pa je roj muh. V tistem trenutku sem zelo globoko doživela izkušnjo Kalvarije, kot da sem se jaz znašla tam, pod križem. Ker Jezus je Telo in v njem trpi. On v tistem zaporniku trpi.

Ko me revež pogleda in mu jaz ponudim hrano ali kozarec vode, se mi pogosto zgodi, da skozi njegove oči lahko vidim Jezusa. To je tako močan doživljaj, kot takrat, ko zelo močno doživiš evharistijo ali pa ko se ti zgodi božja beseda. To so stvari, ki so večne in tega ne pozabiš nikoli.




Preberite še:
“Smo samo ljudje in ni treba od sebe zahtevati popolnosti – tudi Bog je ne”

Toda marsikdo se ob tem, ko bere ali posluša o takšnih stvareh, vseeno vpraša: Kje je Bog v Venezueli?
Tukaj je morda težava tudi v naši perspektivi, ki je zelo drugačna. Preveč smo osredotočeni le na naš prvi svet, ki pa je v resnici le 8 odstotkov vsega. Za vseh ostalih 92 odstotkov človeštva je to njihov vsakdan.

To je naša perspektiva in vse merimo glede na njo. Toda že številke nam povedo vse. Vsi vemo, kako je razdeljeno svetovno bogastvo. In več kot se potroši v prvem svetu, bolj se izkorišča tretji svet.

Če mene vprašate, znam bolj ceniti stvari v Venezueli, kjer nimamo nič, in ko dobim tisti liter mleka po pol leta, kot pa vi tukaj, kjer imate vsega dovolj. Mi smo navajeni, da je vedno tako in v Venezueli zelo hitro spoznaš, kako malo je potrebno za to, da si srečen.

Kar je najbolj pomembno, pa spoznaš tudi, kako malo je potrebno, da Jezus “vstopi”. Samo spustiti moramo nadzor in naš načrt, ki smo si ga zadali čez dan in za katerega se trudimo, da nam ga nihče ne bi podrl. Na koncu dneva sicer res imamo neko zadovoljstvo, ampak to ni to. Mi nismo bili ustvarjeni zato, da bi izpeljali projekt dneva. Mi smo bili ustvarjeni zato, da se zgodi srečanje. Da lahko Jezus pokaže, da je občestvo.

Letošnji advent in božič boste po dolgih 13 letih spet praznovali v Sloveniji. Kako bodo letošnji prazniki in praznovanje za vas drugačni?
Tega pa ne vem (smeh). Ne vem, kako bo, niti ne vem, kje bom. Vem pa, da On ne mara rutine in da si ves čas nekaj izmišlja. Tako da jaz niti ne razmišljam, kaj bo jutri. Že to, da sem tukaj (v Sloveniji), je čudež. Ne vem, kako je On to spravil skozi. Vem samo to, da je On obljubil, da pride in da drži obljubo.


ADVENT CROWN

Preberite še:
Molitev, s katero bomo v tem adventnem času še bolj čuječi

Kako pa lahko v letošnjem adventu pripravimo in odremo svoje srce za Jezusa?
On je že v vsem in je VSE. Advent je zame toliko bolj čas, ko Mu prepuščam iniciativo in Mu zaupam, da stvari tečejo. Ni lahko biti pasivno aktiven in spuščati. Mame, ki imajo majhne otroke, to vejo, ko so ves čas vpete v to zateguj-spuščaj dinamiko.

Pustiti moramo torej, da On od znotraj prevzame nadzor, da prevzame volan in nam omogoči, da se nam letos prazniki zgodijo na način pandemije. Tak božič bo prvi. Pandemija nas je tako preklopila v drugo paradigmo, da je naš način biti in naš način začutiti in naš način, kako On prihaja, drugačen, kot smo ga vajeni. On prihaja in je zelo prilagodljiv. On s tem nima nobenih težav. Zato moramo hrepeneti po Njem in se mu prepustiti. Jezus pride.

Pomoč Venezueli

Slovenska karitas je v dveh letih in pol namenila 58.570 evrov za pomoč v hrani, osnovnih potrebščinah in denarju Slovencem v Venezueli ter jim poslala 79 večjih paketov zdravili, ki jih potrebujejo.

Finančna sredstva se še vedno zbirajo. Vsi, ki bi želeli pomagati lahko to storite z nakazilom:
Slovenska karitas, Kristanova ulica 1, 1000 Ljubljana,
TRR: SI56 0214 0001 5556 761,
Namen: Pomoč Venezueli,
Koda namena: CHAR,
BIC banke: LJBASI2X,
Sklic: 00 850.

Hvala vsakemu za vsak dar.




Preberite še:
“Večina ljudi daruje svoje življenje svoji družini, otrokom, jaz pa ljudem tukaj”


JANEZ JANEŽ

Preberite še:
Slovenec, ki je v misijonih opravil 80.000 brezplačnih operacij


web 3 mitja markovic

Preberite še:
“Misijonska dežela smo. Dopovejmo si to že enkrat. Preveč razmišljamo le o idealih”

Tags:
intervjuVenezuela
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
ESKIMOS
Cerith Gardiner
Skrivnost Inuitov, kako se učinkovito odzvati...
Woman sweeping wooden floor
Barbara Oprčkal
Kako danes pometati, kaj jesti in koga ne spu...
Barbara Oprčkal
Najlepša svetniška imena za dečke za vsak mes...
Martin Golob
Novo leto je nova priložnost, dar. Ne zapravi...
KRISTIAN OVEN 2
Lojze Grčman
Izpolnjene sanje in preizkušnja, ki je postal...
Urška Leskovšek
Velikani, ki so nas v letu 2020 zapustili in ...
READING BIBLE
Aleteia
Kaj za leto 2021 napoveduje Sveto pismo?
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.