Tejo Štefančič lahko opišemo na sto in en način. Je šolska psihologinja, terapevtka, popotnica, prijateljica in dekle ter večna iskalka smisla in dobrega v življenju.
Trenutno ste zaposleni kot psihologinja v osnovni šoli. Kaj je tisto, kar vas vsak dan znova motivira za delo?
Moje delovno mesto mi je všeč, ker se pri delu ves čas srečujem z nečim novim, razrešujem najrazličnejše situacije in sem v stiku z veliko različnimi ljudmi. Delo je dinamično, lahko sem precej svobodna in kreativna pri pristopih.
Uporabljam svoja psihološka znanja, terapevtske veščine, pravila šolske zakonodaje, velikokrat pa se je potrebno zanesti na človeški čut in zdravo razumskost.
Do učencev, ki imajo najslabše pogoje za pouk od doma in ki doživljajo razne zlorabe v domačem okolju, sem v tem času najtežje dostopala. Kljub temu mislim, da smo se na šoli res trudili, da smo prepoznali potrebe večine učencev in vključili prav vse. Poleg tega smo se zaposleni motivirali med seboj in se tudi neformalno družili na Zoomu.
Najbolj od vsega pa me pri delu motivirajo kakšne srčne risbice otrok in sporočila staršev, da so po določenem obdobju srečevanja z mano pri otroku opazne pozitivne spremembe in da so hvaležni za to, kar smo naredili za otroka in za družino.
Veliko ste tudi potovali. Česa ste se na potovanjih naučili o sebi in življenju? Katero potovanje vas je najbolj zaznamovalo?
Ko zdaj razmišljam o potovanjih, na katere sem se kot študentka podala sama, imam občutek, da je od tega minila že cela večnost. Veliko dogajanja je že bilo od takrat. Vsekakor pa so me potovanja oblikovala.
Ko sem načrtovala, sem se resnično trudila paziti na vse potrebno, da bi bile moje poti uspešne. Včasih sem morala delček planov iz različnih razlogov tudi spremeniti, ampak lahko rečem, da to nikoli ni bila tragedija, temveč sem tako doživela še kaj bolj zanimivega, spoznala še več ljudi in videla kraje, za katere sicer še vedela ne bi, da obstajajo.
Ob vsem tem sem se naučila, da si lahko zaupam. Prepričala sem se, da zmorem poskrbeti zase in uživati v tistem, kar meni predstavlja užitek, ter da mi zato ni treba čakati nekoga drugega. Pomirjen moraš biti tudi s tem, da kakšen dan, večer nikogar ne srečaš in si družbo delaš sam. Rečem lahko, da sem v tistem času dosegla neko svojo avtonomijo.
Menim, da me je najbolj zaznamovalo potovanje po zahodu ZDA, ki je bilo najbolj pestro, bogato, tako zaradi ljudi, s katerimi sem prišla v stik, kot tudi zaradi naravnih lepot, dobrega načrta potovanja, predvsem pa odličnega osebnega počutja, ki mi je omogočilo, da sem res v polnosti izkusila svojo pot.
Tam sem si dala vtetovirati besede serenity, courage in wisdom, ki izhajajo iz misli oz. molitve:
Bog, daj mi moč, da sprejmem tisto, česar ne morem spremeniti, daj mi pogum, da spremenim tisto, kar lahko spremenim, in daj mi modrost, da razlikujem to dvoje.
Do zdaj me je v življenju vedno znova spremljalo tehtanje o tem, kaj je v določeni situaciji modreje narediti – stanje sprejeti, ker spremembe niso realne, ali zbrati pogum in narediti spremembo. Menim, da se mi bodo vse življenje dogajale situacije, ki me bodo izzivale k spraševanju o tem.
Marsikomu se zdi, da se je z epidemijo vse ustavilo, da se nič ne da in lahko le čakamo. Vi pa ste med epidemijo spoznali svojega fanta. Kako sta se spoznala in začela graditi svoj odnos?
Sem verjetno ena redkih, ki med epidemijo niti pod razno nisem imela časa razmišljati o tem, kako mi je dolgčas in za kaj vse smo prikrajšani. Kvečjemu lahko rečem, da mi je prišla celo prav, da sem lahko opravila nekatere naloge, poleg tega sem ves čas delala na šoli.
Tako sem med prvim valom magistrirala iz zakonskih in družinskih študij, med drugim valom pa opravila strokovni izpit iz šolstva. Medtem pa seveda čisto brez družabnosti ni šlo.
Z Davorjem sva se spoznala prek spleta. Priznam, da se mi ni bilo najbolj prijetno registrirati in se dati na ogled vsem z bolj ali manj resnimi nameni. Kot študentka sem si seveda želela spoznati sorodno dušo, fanta, s katerim bi se videla v prihodnosti.
Vendar do tega nekako ni prišlo, čeprav se seveda nisem skrivala pred svetom. Zato sem poskusila nekaj novega, saj je v meni rastla želja, da nekoga spoznam. Ni šlo v prvo, čez sem dala nekaj zmenkov, med njimi tudi kakšnega, ki me še danes nasmeji.
Recimo, enkrat sem se za mizo usedla z napačnim fantom, ki pa je imel enako ime tistemu, s katerim sem bila dogovorjena.
Tudi prvo srečanje z Davorjem je bilo nekaj čisto posebnega. Glede na to, da sva se prvič videla v maskah, moram reči, da imava še kar lepe nasmeške. 😀 Strinjava se, da spoznavanje prek spleta sploh ni napačno.
Preden se z nekom srečaš, lahko vidiš, kako se ta oseba želi sama predstaviti, kaj želi pri sebi izpostaviti – in se na podlagi tega odločiš, ali se sploh želiš srečati.
Z Davorjem sva si najprej veliko pisala. Nekako me je pritegnil nase, da sem se težko ločila od telefona, čeprav sicer nimam hudih težav s tem. Pogovori z njim so bili vedno zanimivi, niso ostajali na površini. Že hitro sva načela bistvene teme o naju in pričakovanjih ter željah za prihodnost.
Vprašala sva se kaj, kar bi nama morda bilo v živo tako zgodaj nekoliko nerodno vprašati. Zato se je bilo morda dobro spoznavati v tem času. Pozneje sva preklopila na vsakodnevne video klice, ki so lahko trajali tudi štiri ure, nato pa sva se začela srečevati.
Zmenki, na katerih pari obiskujejo lepe kraje in se udejstvujejo prijetnih aktivnosti, so lahko varljivi, saj nam je na njih verjetno fino, tudi če oseba ni čisto prava. Midva pa tega nisva imela. Za početi ni bilo skoraj nič. Prijetno sva si morala narediti v majhnem območju doma.
Vendar so moji spomini na ta čas čudoviti. Hodila sva v naravo, pela, plesala, igrala kitaro, skupaj kuhala, pogledala kakšen film. Vsi ti trenutki so v času, ko se je svet bolj kot ne ustavil, zares dobili svojo pravo barvo.
V prihodnosti si želiva, da se dobro spoznava, zgradiva trden odnos in nato slediva občutku, ki bo napovedoval nadaljnje korake.
Kako živite svojo vero?
Predvsem mi je pomembna drža v življenju in stremljenje k vrednotam, katerih najvišji smisel je ljubezen. V veri skušam iskati smernice za življenje. Vera mi je blizu, ker mi je njena usmeritev v vsakdanjih situacijah, če res dobro pomislim, takšna, da se mi zdi najbolj prava.
Velikokrat bi se tudi po lastni vesti odločila za takšno ravnanje, tudi če vere sploh ne bi poznala, zato mi je usmeritev, ki jo daje, tako naravna. Se mi pa seveda vedno ne uspe odzvati tako, kot bi bilo najbolj prav. Včasih na dan pridejo kakšni vzorci, za katere se pozneje zavemo, da niso bili najboljši, v tistem trenutku pa nismo znali ali zmogli drugače.
Sem tudi odprta in sprejemljiva do različnih pogledov na duhovnost, kar mi v samem izhodišču narekuje moj poklic, takšno držo pa ohranjam tudi v zasebnem življenju. Vedno sem gojila radovednost do spoznavanja različnih ver in kultur, zato sem se k temu usmerjala tudi na potovanjih in se recimo udeležila verskih obredov v okviru različnih religij.
Doma pa, priznam, pri verskih obredih nikoli nisem bila popolnoma redna. A kljub temu menim, da mi je vera pomembna in da jo, na način, ki mi je blizu, skušam živeti vsak dan.
Vaša želja je, da nekoč opravljate delo družinske terapevtke. Katero misel, vrednoto, naravnanost želite, da bi z vaših srečanj odnesel vsak človek, ki vas obišče?
Želim, da bi jim srečanja z mano uspela dati, kar pač potrebujejo: nekoliko več poguma, če ne uspejo slediti svojim potrebam in željam, ali pa nekoliko več moči pri rušenju svojih obramb, če so jim te v preteklosti pomagale preživeti, zdaj pa jih ovirajo v vsakdanjih odnosih.
Želim, da se naučijo kdaj preprosto nasmejati življenju, čeprav jih je odneslo nekam, kamor sami ne bi nikoli izbrali.
Najbolj od vsega pa jim želim, da se umirijo, začnejo zaupati svoji intuiciji in spustijo težnjo po popolnem nadzoru. Nekaterih odgovorov pač trenutno še nimamo, morda jih tudi nikoli ne bomo imeli. Osredotočajmo se na tisto, kar lahko storimo, s tem kar imamo, tu, kjer smo.
Katera misel vas spremlja, opogumlja na poti življenja?
Marsikaj v mojem življenju, kar sem si iz srca želela, pa v določenem času do tega še ni prišlo, se je pravočasno uredilo in postavilo na svoje mesto. Nič ne gre na silo. Počakati moramo na pravi čas, vmes pa izkoristiti čas za stvari, ki so nam takrat na voljo, da postajamo čim boljša različica sebe.
Nikoli ne smemo dovoliti neprijetnim izkušnjam, da nas prepričajo, da za nas ne obstaja nekaj boljšega. Na svetu smo zato, da se imamo lepo. Nikoli, nikoli, res nikoli ne smemo obupati.
