Aleteia logoAleteia logoAleteia
Ned, 21. aprila |
Aleteia logo
Duhovnost
separateurCreated with Sketch.

Problem Cerkve? “Omejenost v naših glavah in neodprtost v srcih”

Stefan Hosta

Fotografija je last Štefana Hoste.

Urška Kolenc - objavljeno 28/03/24

"Kljub temu, da je ogromno dela na župniji, se mi zdi pomembno, da duhovnik poskrbi zase, da ne zapade v skušnjavo, da bi se moral 'razčetveriti' za ljudi"

Štefan Hosta prihaja iz okolice Šentjerneja, odraščal je v družini s šestimi otroki, na kar ga vežejo lepi spomini. V duhovnika je bil posvečen leta 2016. Lani avgusta je po petletnem študiju v Rimu in uspešno opravljenem doktoratu iz moralne teologije prvič prevzel vodenje župnije. Tako bo letos prvič kot župnik župnije Novo mesto – Šmihel obhajal tudi velikonočne praznike.

Velik zgled pri vaši odločitvi za duhovništvo vam je bil domači župnik Anton Trpin, ki je “izoblikoval” že kar nekaj duhovnih poklicev. Kaj pri njegovem oznanjevanju najbolj občudujete?
Občudujem njegovo normalnost, občutek za sočloveka, gostoljubnost. Za svoja leta ima še zelo svežo misel. Ima močno narodno zavest, je zelo ponosen Slovenec in krepak mož globoke vere in dobrohotnega srca. Do mene ima v vseh teh letih enak odnos kot takrat, ko sem bil še njegov faran. Vedno me je vesel, med nama je lepa prijateljska vez. Bil je prvi, ki sem mu zaupal, da razmišljam o duhovniškem poklicu.

Odkar sem župnik, mi je zelo dragoceno, da ga lahko povprašam bodisi o gospodarskih ali pastoralnih zadevah. Glede na to, da se je pri njem izmenjalo kar nekaj kaplanov, ima vedno kakšen dober nasvet. Na vsa vprašanja daje zelo konkretne odgovore.

Vedno poudarja, da je z veseljem duhovnik in da če bi se še enkrat odločal za duhovništvo, bi se še enkrat enako odločil. V času njegovega župnikovanja se je res za duhovništvo odločilo kar nekaj fantov šentjernejske župnije, toda on si nikoli ni lastil zaslug, kar se je poznalo tudi pri tem, da se ni “vtikal” v življenje v bogoslovju. Vedno je rekel, da kliče Bog.

Stefan Hosta

Kako se je pa v vas oblikovala želja po duhovništvu?
Nekako čisto naravno. Pozneje sem v bogoslovju kar malo zavidal kakšnim bogoslovcem, ki so delili svojo zgodbo o poklicanosti – sam nisem imel posebne zgodbe, nič posebnega se ni zgodilo. V domači župniji sem bil dejaven kot ministrant, pevec in organist. Na koncu četrtega letnika biotehniške gimnazije sem vedel, da se bo treba v življenju za nekaj odločiti.

Pogovarjal sem se z nekim duhovnikom, ki mi je dejal, naj tehtam. Prevladala je odločitev za duhovništvo. Ko sem izvedel, da sem opravil maturo – nisem bil namreč najbolj uspešen dijak – je bila zame to tudi neka potrditev, naj grem naprej. Poleg tega sem v sebi začutil velik mir, spokojnost, neko gotovost, ko sem sklenil, da vstopim v bogoslovje. To je bilo vse, zato je potem še velikokrat prišel dvom, ali sem se prav odločil.

Kako ste se tovrstnim dvomom zoperstavili?
Že v bogoslovju so bili kakšni trenutki dvoma v smislu razčiščevanja. Temu je pet let bogoslovja pred diakonatom pravzaprav tudi namenjenih. Zato ne razumem ljudi, ki negativno gledajo na bogoslovce, ki se odločijo, da študija in formacije ne bodo nadaljevali. To so stereotipi. Pri meni je prišel prvi večji dvom, ko sem bil že dve leti duhovnik in sem bil poslan na študij v Rim. Čudno je bilo biti duhovnik na študiju, ne imeti župnije, sploh kot škofijski duhovnik, katerega karizma je Jezusova, se pravi biti pastir, voditelj zaupanega ljudstva.

Ko sem eno leto prišel iz Rima, sem se soočil tudi z depresijo. Če takrat okrog sebe ne bi imel ljudi, ki so me poslušali, mi bili na razpolago (in takih ljudi je malo), bi se lahko moja pot odvila tudi drugače, tega se resno zavedam.

Težko sem, recimo, tudi sprejel, da me je takrat škof Glavan poslal na študij. Pa ne iz neke ponižnosti, ampak če pogledate moje ocene iz gimnazije in mature, bi videli, da to ni ravno za na doktorat. 😊 Ampak je šlo. Sedaj bi vsakemu mlajšemu duhovniku privoščil izkušnjo študija v Rimu. Ne toliko zaradi študija, ampak bolj zaradi vidika občestva, raznolikosti in realnosti Cerkve.

Stefan Hosta

Prihajate iz velike družine, ki se med drugim ukvarja s konjerejo. Na kakšne načine si napolnite baterije?
Že oče, mislim, da je kmalu videl, da nisem bil najbolj navdušen nad delom na kmetiji in s konji, čeprav je to zelo lepo delo. Konji, sploh lipicanci, ki jih imamo doma, so zelo plemenite in inteligentne živali. Z veseljem kdaj jezdim. Zdaj sicer že nekaj časa nisem bil na terenu, je pa to zelo sproščujoče.

Kljub temu, da je ogromno dela na župniji, se mi zdi pomembno, da duhovnik poskrbi zase prek odnosov z domačimi, prijatelji, čeprav redkimi, predvsem pa da ne zapade v skušnjavo, da bi se moral “razčetveriti” za ljudi, kar se sicer včasih v očeh nekaterih ljudi in duhovnikov, ki iščejo lastno potrditev, zdi kakor “krepost”, pa to zagotovo ni! Predvsem mi je najbližje tek, rad tečem. Ne le za vzdrževanje športne kondicije, ampak bolj zato, da prevetrim glavo. Vmes kaj molim ali o čem razmislim ter naključno srečam farane. 😊

Stefan Hosta

Katere so najpogostejše stiske, s katerimi se uporabniki obračajo na Škofijsko karitas Novo mesto, katere predsednik ste? So stiske bolj na ravni odnosov ali materialnih dobrin?
Vstopna točka je vedno neka materialna pomoč. Ko se med osebnimi pogovori vzpostavi neko zaupanje med našimi strokovnimi sodelavkami in uporabniki, pa se odpirajo tudi psihosocialne stiske. Vedno bolj se trudimo, da bi nudili tovrstno podporo, od razbremenilnih pogovorov do socialne in psihološke strokovne pomoči, za kar imamo zaposlene usposobljene ljudi.

Preseneča pa me, kako veliko je bilo prošenj za finančno pomoč v prvih dveh mesecih novega leta. Očitno ljudje v prazničnih dneh razveseljujejo druge, v novem letu pa se sami znajdejo v stiski. Pri vsaki prošnji za finančno podporo je tudi kratek opis situacije, v kateri se posameznik znajde. Kar stisne me, ko vidim, koliko je po naši škofiji po družinah bolezni, stisk, nasilja, koliko trpljenja. Znatno povečanje tovrstnih stisk opažajo tudi druge humanitarne organizacije.

Materialna pomoč to le minimalno olajša. Želimo ponuditi še več na psihološkem in duhovnem področju. Izvajamo na primer delavnico, ki je precej uspešna in se imenuje Zdravilna beseda. Ob premišljevanju odlomka Božje besede se odpirajo, pravi sodelavka, neverjetne globine in travme. Gre za neke vrste razbremenilni pogovor s pomočjo Božje besede, ki je živa in resnično deluje.

Zdaj boste prvič praznovali velikonočne praznike kot župnik. Česa se najbolj veselite?
Veselim se aleluje na velikonočno jutro. Veselim se predvsem velikonočne hvalnice, ki je tako pretresljiva in tako resnična, če ji pozorno prisluhnemo. To čustveno in duhovno zbranost želim podeliti z župljani. Ni treba veliko besed in dolge pridige, saj je sama liturgija teh dni izredno pomenljiva.

Župnik Trpin, ki sva ga omenjala prej, je, ko sem še pel oz. orglal v Šentjerneju, dejal: “Že samo zaradi doživetja enega velikonočnega tridnevja je bilo vredno postati duhovnik.” No, tudi to želim doživeti: kako je kot župnik obhajati velikonočno tridnevje.

Stefan Hosta

Vas je morda zaradi številnih obveznosti, ki jih imate duhovniki ponavadi v teh dneh, strah, da bi šli prazniki mimo vas?
Preventiva je v tem, da se na to prej dobro pripravim, se pravi, da ne pripravljam stvari zadnjo minuto, kar je sicer moja šibkost. S kaplanom se bova potrudila, da ne bo tako. Potem pa se mi zdi pomembno, da obhajam te obrede v miru, brez nekega hitenja, da lahko zraven podoživljam. Gotovo je drugače, če si v klopi, če si na koru, če si ministrant ali pa če si duhovnik, ki predseduje bogoslužju.

Predstavljajte si na primer sobotno velikonočno vigilijo. To je cel protokol, ki ga moraš imeti v glavi. Malo stresno je, naporno, hkrati pa lepo, ker to delaš za ljudi, pravzaprav skupaj z župnijskim občestvom. Spomnim se, da nam je duhovnikom študentom nekaj let nazaj kardinal Zuppi v Rimu dejal: “Fantje, liturgija mora biti elegantna; ne nek aktivistični ‘tralala’ po eni strani in zategnjena po drugi strani, ampak eleganca, se pravi lepota, ki pritegne.”

Kakšna bo po vašem mnenju Cerkev čez nekaj desetletij, ko se boste sami “upokojili”? Kakšen pečat želite sami pustiti v tem občestvu?
Veliko govorimo, da bo manj duhovnikov. Ampak upada tudi število vernikov, kar se kaže v številu veroučencev in posledično vernikov, ki so le krščeni, ne prejmejo pa ostalih zakramentov, vključno s sv. zakonom (osnovnošolski verouk, v vsej svoji različnosti izvedbe, kot jo dandanes doživljamo, je pač vezan na pripravo na prejem zakramentov uvajanja). Toda to ni razlog za pesimizem, ker Cerkev vedno raste – Katoliška cerkev v Aziji cveti!

Mislim, da je pomembno dvoje: ljudem predati, da je Božja beseda živa, in delati z verniki bolj individualno. Ne smemo biti razočarani, če v cerkvi ne bo več mase vernikov. Bog vodi svoje ljudstvo: bo pa nekje drugje obudil veliko čredo. Poleg tega Jezus sam pravi: ne boj se, mala čreda (Lk 12,32).

Skušnjava tudi vodilnih kleriške mentalitete je večkrat v tem, da si želimo masovnosti v smislu: tisti, ki jih ima več, je več vreden, uspešnejši, ima “prave prijeme”, je “všečen” … ob tem pa pozabljamo na vzgojo za oseben odnos s Kristusom, ki se največkrat dogaja v tišini, osebnem spremljanju, spovednici. In to ljudje zelo iščejo, to vidim čisto v osebnih pogovorih. Kaj si želi človek drugega kakor “zglihati se” s Kristusom in ga čim bolj doživeti? Tako da se ne bojim prihodnosti.

Kristus deluje vedno in tudi poseže, ko je treba, v to sem prepričan, sicer je škoda, da sem duhovnik! Mislim, da je problem Cerkve danes predvsem omejenost v naših glavah in neodprtost v naših srcih. In to se ne spreminja in ne rešuje zgolj na načrtovanjih,  zborovanjih in sestankih.

V svojem doktorskem delu ste se posvetili moralno-teološkemu razumevanju človeškega dela. Kaj vas je med pisanjem najbolj presenetilo? Kaj vse vpliva na to, kakšen odnos imamo do dela, bodisi da prek njega rastemo ali nam predstavlja muko?
Najbolj me je presenetilo, da je znotraj moralne teologije kot znanosti tega razmisleka malo. Za znanstveno raziskovanje je bilo topo svoje dobro, saj sem lahko hitro prešel na bistveno. Odkrival sem, da delo s teološkega, svetopisemskega vidika ni nekaj slabega, čeprav je povezano z naporom. Delo je napor, prek katerega se vzgajamo tudi za krepost, kar je dejal že Aristotel.

Najlepši se mi zdi estahološki vidik človekovega dela. Vemo, da ob smrti človekovo telo propade. Kaj pa se zgodi s talentom, znanjem, kompetencami? Kako lepo je, ko katoliška teologija uči, da je vse to že material za novo stvarstvo! Raziskoval sem in tudi potrdil tezo o intranzitivni notranji dimenziji, ki se zgodi v človeku pri njegovi delovni aktivnosti. Poleg vidnega rezultata dela se torej zgodi nekaj v meni. Ta produkt oz. napor dela torej ne propade, temveč ga prenesem tudi v večnost in je že material za novo stvarstvo, kot pravi teolog slovenski jezuit Karel Vladimir Truhlar. Tolažilno se mi zdi, da napor, tako fizičnega kot kognitivnega dela, po nauku katoliške teologije ne gre v nič.

Stefan Hosta doktorat

Sploh znotraj moralne teologije zelo poudarjamo okoliščine – ali je kdo prisiljen v delo, pa otroško delo in druge zlorabe na področju dela, nepravično plačevanje in podobno. To ni dostojanstveno delo. Problem so gotovo tudi odnosi. Hkrati tudi ni namen dela samo zaslužek, čeprav večinoma delamo zato, da preživimo. Sam sem raziskoval bolj moralni smisel, kako delo spreminja človeka. Ne samo tisto delo, pri katerem človek uživa. Sicer hvala Bogu, če je tako, se pa danes zelo poudarja, kako se spraviti delati, da bom užival pri tem. Ni vse v užitku, vsako delo po definiciji nosi tudi dimenzijo napora. Če pri delu ni napora, to ni delo, je zabava, hobi.

Tags:
duhovnik
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.