Sočutje, usmiljenje in odpuščanje nas peljejo naprej
Tomaža Erzarja, izkušenega terapevta in predavatelja s Teološke fakultete ter pobudnika k narodni spravi, sem doživela kot prijetnega sogovornika, ki se veseli življenja in je spravljen s preteklostjo. Osvetlil mi je nov pogled na odpuščanje. Prej sem verjela, da moramo kristjani vsakomur odpustiti takoj. Kako pa razmišlja o odpuščanju Tomaž Erzar?
Kako to, da vas je področje sprave in odpuščanja tako pritegnilo, da ste ga več let proučevali in dognanja strnili v knjigi z naslovom Dolga pot odpuščanja?
Najbolj osebni razlog je bilo to, da sem opazil, kako hitro postanem zamerljiv in da ničesar ne pozabim, kar mi je kdo naredil krivičnega. Moral sem si priznati, kako težko se je tega otresti in tistega, ki me je prizadel, videti v pozitivni luči. Gotovo tega ni naredil namenoma, verjetno me sploh ni nameraval tako prizadeti, kot me pač boli. Vprašanje je, ali bi me hotel poslušati, začutiti, sprejeti in potolažiti ter se opravičiti, če bi mu zaupal svojo bolečino. Tako se največkrat zgodi, da človek s krivico ostane sam.
Drugi razlog so nakopičene krivice v narodu, za katere največkrat zaman pričakujemo, da nam jih bodo storilci odvzeli ter priznali, kaj se je v resnici zgodilo. Na izbiro imamo, ali bomo stalno zagrenjeni, globoko jezni in prizadeti ter nam bo ušlo še tisto malo veselja iz rok ali pa jim bomo odpustili.
Preberite še:
Oče ga je tepel in mu 14-krat prebil glavo, a Ciril je zmogel vse odpustiti
Ste imeli sami kakšno izkušnjo z neodpuščanjem, zamero, krivico in kako vas je zaznamovala?
Seveda sem imel. Zaznamovala me je tako, da sem stalno razmišljal o tem in me je vsaka malenkost spomnila na tisto krivico. Prepoznal sem, da s tem nič ne dosežem in da me tako tuhtanje vleče nazaj k tistim dogodkom. Pojavilo se mi je vprašanje, kako naj spremenim pogled na ljudi, ki so mi storili krivico.
Opazil sem, da dokler krivica boli, tega ne morem narediti, ker ne bi bilo pošteno, niti iskreno. To je tudi eno pomembnejših spoznanj knjige. V fazi bolečine se ne moremo tolažiti s tem, da so to vendarle dobri ljudje, da tega niso storili namenoma, da se pač vsakemu lahko zgodi … Tako bi se sicer zamera lahko za kratek čas potuhnila, a vendar bi skočila na plano ob drugi priložnosti.
Preberite še:
Ne morem se znebiti občutka krivde. Kaj naj naredim?
Kako preidemo iz vloge žrtve, odpustimo sebi in storilcu ter zaživimo polno življenje?
Obstaja več miselnih tehnik. Meni se zdi zelo pomembno, da se nehamo bati storilca, ki dela škodo. Zelo pomaga, če lahko začutimo otroka v njem, ki je bil zelo verjetno tudi sam žrtev nesočutnih domačih razmer, ponižan, osramočen in zdaj kot odrasel to daje naprej. Ko se vživljamo v storilca, manj osebno jemljemo krivico.
Lahko se tudi spustimo v svojo zgodbo. Prepoznali bomo, da smo tudi mi iz šibkosti, ogroženosti, sramu ali iz želje po pripadnosti naredili komu krivico. Pomembno je, da odkrijemo tudi razlog za svoje neprimerno ravnanje in začutimo prizadetega, ogroženega oz. užaljenega otroka v sebi.
Potem pa je dobro, da poiščemo Božji pogled na nas, ko smo to slabo dejanje storili. Bog nas tudi v tistem trenutku ni imel nič manj rad, četudi smo, denimo, vrgli kamen v šipo in se je ta razbila. Se lahko sprejmemo in imamo radi tudi takrat, ko smo ravnali narobe? Ko se zavemo, da smo tudi sami kdaj komu naredili krivico, nam bo jasno, da je tudi tisti, ki nas je prizadel, bil v neki podobni stiski. To je lahko vaja, ki jo delamo sami.
Zakaj sploh odpuščati, ko pa je tako preprosto gojiti zamero in tako prikladno razmišljati o maščevanju?
Če ne odpustimo in se nismo sposobni poglabljati v bolečino krivice, bomo sami trpeli in izgubljali telesno in dušeno zdravje. Ljudje, ki so pripravljeni odpuščati, bolj sočutno gledajo nase in na druge ter so bistveno bolj zdravi, živijo bolj veselo, hvaležno, se bolj odpirajo dobremu. To je zelo spodbudno za odpuščanje.
Preberite še:
Težko odpustite samim sebi? Potem morate prebrati naslednje vrstice
Preberite še:
Naučil sem se odpustiti in zdaj sem srečen
Jezus naroča, naj odpustimo bratu, ki greši zoper nas, sedemdesetkrat sedemkrat. Imamo tudi zakrament spovedi, kjer je nam odpuščeno. Ali lahko odpuščamo brez vere, brez Kristusa, brez izkušnje, da je tudi nam odpuščanje podarjeno? Smo kristjani bolj dolžni odpuščati, ker poznamo Kristusa?
Raziskave so pokazale, da verni ljudje več razmišljamo o odpuščanju in smo načelno bolj pripravljeni odpustiti, v praksi pa se ljudje ob hujših krivicah odzovemo podobno. Zgled, ko bi nekdo iz Cerkve odpustil drugemu veliko krivico, bi bil neznansko privlačen. Le kako naj ne bi pritegnili vseh ljudi k svoji veri in Cerkvi, dokler je v središču vere človekov stik z njegovo ranljivostjo in nevrednostjo, z mehkim jedrom, ki ima edino moč, da nas vse povezuje v eno družino.
V katoliški veri se tudi stalno poudarja sledeče: Kakor je bilo tebi odpuščeno, tudi ti drugim odpuščaj. To lahko poenostavimo tudi takole: Kolikor čutimo, da nam je bilo odpuščeno, ko smo ravnali krivično, toliko bomo lahko drugemu odpustili. Če čutimo, da nam ni bilo odpuščeno, potem se lahko le sprenevedamo, da bomo resnično odpustili drugim. Šele prežeti s spoznanjem Božjega odpuščanja lahko odpuščamo. Da to začutimo, lahko traja zelo dolgo, vendar le to prinaša tisto pravo, globinsko odpuščanje.
Preberite še:
Ne zmoreš odpustiti? Nasveti za opuščanje zamer
Kaj v človeku najbolj zavira zmožnost odpuščanja oz. povzroča odpor? Bolečina prizadetosti? Kako to blokado odstraniti?
Prvi odziv, ko nam nekdo vsiljuje misel o odpuščanju, je odpor. V naši glavi se pojavi vprašanje: “Kaj boš zdaj ti meni govoril o odpuščanju?”
Problem je tudi v tem, da enačimo odpuščanje s tem, da pozabimo krivico, s tem, da to pomeni, da sploh ne smemo iskati pravice, da ne smemo pričakovati opravičila, da potem nismo upravičeni do odškodnine … Vrsta stvari je v tem odporu. Tako smo večkrat priča izjavam, kot je denimo: “O, ne, še veliko bo potrebno, da bom odpustil; storilec mora narediti še to in ono, potem pa morda … “
Terapevtska stroka je naredila velik premik v spoznanju, da odpuščanje ni prisila, ni zapoved, je nekaj zelo naravnega, če ga razumemo kot poglobitev v lastno bolečino in razmišljanje, kako lahko kljub tej bolečini živimo polno. To zlahka sprejmejo tako verni kot neverni. Razmišljajmo, kako bi bilo, če bi lahko kljub bolečini živeli povsem svobodno, se veselili novega dne, ljudi. To bi si vsak želel.
“Če sovražimo, je, kot bi pojedli strup in mislili, da bo pokončal storilca,” je dejal Mandela. Problem vseh krivic je, da povzročijo naravni vzgib varovanja, zato drugega zasovražimo. Ni pa naravno, da v tem sovraštvu ostanemo. To pripelje do zagrenjenosti, vloge žrtve, jamranja, občutka nemoči, depresivnosti, izbruha besa na domače …
***
Zlorabo moramo najprej poimenovati, potem je treba priznati in pokazati razumevanje za žrtev, saj je vsaka krivica nedopustna in v nebo vpijoča. V drugem koraku pa je treba žrtvi pomagati, da se te vloge enkrat otrese, da jo pusti za seboj. Velika nevarnost je, da poskušamo prehitro iskati pomen v vsaki krivici in zlorabi. Nikar ne govorimo človeku, ki se mu je kaj hudega zgodilo, češ da je to že za nekaj dobro.
***
Preberite še:
Kako odpustiti tisto, kar je nemogoče odpustiti?
Kako naj bi sploh tekel proces odpuščanja, ste podrobno opisali v svoji knjigi. Na katere pasti naj bomo pozorni, da ne bomo preprečili procesa odpuščanja?
Veliko je stranpoti in takih točk. Navodilo, naj odpuščamo 70-krat 7-krat, je namenjeno ravno temu, da nas spodbuja, naj vztrajamo in pogosto pregledujemo svoje srce. Lahko, da smo si rekli, da smo že odpustili in da “gremo naprej”. Toda ali smo prepričani, da ni ostalo v nas še kaj zamere, sovraštva? Ali res vidimo človeka tako naklonjeno, kot bi si želeli? Je v naših očeh že postal samo nemočni otrok, ki svojo nevrednost in neljubljenost širi okoli sebe, ker sta zanj prehudi? Če ne, pojdite še enkrat po tej poti, kajti samo to je resnica tega storilca.
Postanek na tej poti pomeni, da se moramo še bolj odpreti Božjemu objemu, kjer smo na varnem, in od tam lahko odpuščamo. Iz Božjega naročja. To je kraj odpuščanja. Krivice so spodbude, da se odpremo varnosti, ki jo daje samo Bog. Vsak od nas lahko v svojem srcu sam pred sabo reče: “Če je bilo meni odpuščeno, je lahko vsakemu.”
Kljub dvatisočletni krščanski tradiciji, ki nas uči, naj odpustimo svojim “dolžnikom”, imamo z odpuščanjem še vedno precejšnje težave. Kako se jih lahko rešimo?
Težave imamo s prisilo in s tem, da bi imeli svoj greh vedno pred očmi. Nimamo pa težav s tem, da bi se radi osvobodili bremena krivic in zamer. V tem mesecu za vajo vzemite pod drobnogled kako manjšo krivico, ki se vam je zgodila, in poglejte, kakšno škodo je ta krivica povzročila v vašem srcu; poglejte, ali je že potolažena, pomirjena, kje ste dobili oporo in kje tolažbo.
Spoznali boste, da ste dobili tolažbo tudi in zlasti takrat, ko ste bili vi storilec in ko si je niste zaslužili. To je edina prava tolažba. Ko boste spet srečali storilca in vam bo šel še vedno na jetra, je to znak, da bo treba vajo ponoviti. Tako dolgo, dokler ne boste začutili njegove bolečine in nemoči. Takrat boste dobili veselje, da bi se lotili še kake večje krivice.
Celoten intervju je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
Preberite še:
Kaj pomeni Božji blagoslov?
Preberite še:
“Štiri leta me je posiljeval pedofilski duhovnik. Odpustil sem mu”
