Petra in Nejc Povirk sta mlada zakonca, ki sta si dom ustvarila v središču Ljubljane. Kmalu bosta praznovala 5. obletnico poroke. Sta starša Julije (skoraj 4) in Ive (skoraj 2), čez nekaj mesecev se jim bo pridružil nov družinski član. Radi imajo konce tedna in praznike, ko so lahko veliko časa skupaj, še raje pa se skupaj odpravijo kam na dopust.
Kako sta svojo pot začela “škofijec” in “želimeljčanka”?
Nejc: Spoznala sva se na prvem idejnem sestanku za Summerjob, ki smo ga organizirali znotraj Gibanja fokolarov. Imeli smo idejo o novem projektu, delovnem taboru za mlade.
Petra: Jaz sem tja prišla na povabilo prijateljice. Zelo me je privlačila ideja, da naredimo nekaj dobrega v Sloveniji. Kmalu smo začeli z rednimi sestanki, kjer sva se srečevala in spoznavala. Kot ekipa smo se zelo dobro razumeli, veliko časa smo preživeli skupaj. Ko nekaj delaš skupaj, hitro vidiš, kako človek funkcionira in deluje pod pritiskom. Kar dolgo sva bila dobra prijatelja in se veliko pogovarjala tudi izven naših pripravljalnih sestankov.
Nejc: Nisva si niti predstavljala, da bova kdaj par. Toda skupno delo naju je res utrjevalo. Ko sva postala fant in dekle, sva videla, koliko kvalitetnih pogovorov sva že imela.
Kako sta gradila vajin odnos v obdobju, ko sta bila vključena v najrazličnejše dejavnosti in sta imela čas za vaju praktično odmerjen?
Petra: Veliko dejavnosti in projektov sva imela skupnih, zato sva precej časa preživela skupaj. Zanimale so naju podobne stvari.
Nejc: Študentska leta so bila zelo aktivna. Ob listanju svojih planerjev minulih let se velikokrat sprašujeva, kako je bilo sploh fizično mogoče izvesti toliko stvari v enem dnevu. Očitno se je dalo. 😊
Petra: Čas se kar najde. Pač ne gledaš televizije in bolj malo študiraš. (smeh)
Nejc: Ne spomnim se, da bi hodila na kakšne izlete.
Petra: Sva, ampak sva šla še sproti pričevat. 😊
Vaju je razdajanje na več področjih kdaj obremenjevalo?
Petra: To nama je bilo v veselje.
Nejc: Če ne bi bila par, bi pa vse te stvari počela vsak zase.
Petra: Ni naju obremenjevalo. Sva pa tudi počasi spuščala stvari, do katerih nama ni bilo več ali jih nisva več toliko čutila. Nekatere stvari sva predala mlajšim. Kakšni dve leti pred poroko sva začela bolj študirati teologijo telesa in hodila pričevat mladim. S summer jobom sva nadaljevala tudi po poroki. Med prvo nosečnostjo je bila še korona, torej neka zunanja omejitev, da spustiš stvari. Ob tem nisva čutila nobene posebne praznine, ker se nama je življenje zasukalo v drugo smer.
Nejc: Stvari so začele odpadati zelo organsko. Največja aktivnost sedaj je najina družina. Vzame veliko časa, ampak ga z največjim veseljem posvetiva točno temu in ničemur drugemu.
Petra: In občasno še pričujeva mladim.
Nejc: Vzgoja najinih otrok je v tem trenutku najina prioriteta, v to želiva dati vse, kar znava in premoreva. Tudi projekti, ki jih morda sočasno delava, so povezani s tem. Jaz sem aktiven v svetu staršev v vrtcu in pri Inštitutu Integrum, ker je to pomembno za vzgojo najinih otrok, ki je poleg biti mož moja največja odgovornost.
Nejc, še pred vajinimi skupnimi začetki ste se borili z odvisnostjo od pornografije. Koliko poguma ste potrebovali, da ste to delili s Petro? Vas je bilo strah, kako bo to sprejela?
Vedno sem vedel, da je z gledanjem pornografije nekaj narobe. V različnih obdobjih najstništva sem se bolj ali manj aktivno boril proti temu. Velikokrat je bilo delno uspešno, večinoma ne. Prelomnica je bilo eno od tedenskih srečanj skupine fantov znotraj gibanja fokolarov, kjer je nekdo v prijateljskem krogu začel govoriti o tem, kako se bori proti pornografiji. Odleglo mi je, da nisem edini, ki imam problem, ki vidim to kot problem in da je mogoče biti boljši na tem področju.
Vedno sem občutil sram zaradi tega, ker gledam pornografijo. Kako bom enkrat lahko gledal s čistimi očmi svojo ženo? To, da sem začel aktivno študirati o tej problematiki in da sem povedal Petri, mi je odločilno pomagalo, da sem nehal. Gotovo pa brez Božje pomoči ne bi šlo. Spoved mi je že prej pomagala pri tem, da sem se lahko bolj aktivno boril, da sem razumel, da kljub temu, da delam velik greh in si škodim, še vedno lahko vstanem in grem naprej, da me ima Jezus rad in da vedno lahko začnem znova.
Zelo velika spodbuda za vsakega, ki se bori z zasvojenostjo s pornografijo je, da je vsak dan lahko priložnost za nov začetek in si lahko čist. Seveda boj s poželenjem ostaja, tudi če aktivno ne gledaš pornografije. Še zdaj se mi dogaja, da se kakšne slike pojavljajo v mojih mislih in čistost je tudi to, da se borim proti takim mislim. Tisti, ki pravijo, da pornografija ni problem, se ne zavedajo dolgoročnega učinka, ki ga ima na njihovo spolnost.
Petra, kako ste Nejčevo izpoved doživljali vi?
Ko mi je povedal za boj s pornografijo, sva bila še prijatelja. Precej me je presenetilo, da ima nekdo, kot je on, take borbe. Vedela sem, da ima dobre vrednote. Spraševala sem se, zakaj mi je to zaupal, glede na to, da nisva bila par. Neki logični pogled je, da je to stvar, ki človeku škodi. Ker sva midva prijatelja, ne želim, da Nejcu karkoli škodi.
Pornografija je popredmetenje človeka z namenom lastnega zadovoljstva, potešitve. Neka zelo močna in zasvojljiva droga, ki se prenaša z računalnika tudi v realno življenje. Vidiš, da človek, ki je zasvojen s pornografijo, drugače gleda na ljudi okrog sebe. Sama sem takrat vsekakor videla, da to ni stvar, ki bi koristila najinemu odnosu. Ne moreš dobiti takega spoštovanja, kot si ga vreden.
Takrat sem še bolj trdno sklenila, da za svojega bodočega moža ne bi želela nekoga, ki je zasvojen s pornografijo. Z Nejcem sva se zelo veliko pogovarjala. To je bil moj prvi stik s to tematiko, veliko stvari me je zanimalo. Bil je zelo iskren. Iz tega spoznanja je sledil moj odnos do nekoga, ki se s tem aktivno bori. Če pride do padca, gotovo ne pomaga, da mu še mi zarijemo nož v hrbet in rečemo, da je nagnusen. Rabi predvsem tolažbo in spodbudo, da se aktivno bori.
Ko tema nanese na pornografijo in vzdržnost pred poroko, je še danes marsikomu neprijetno. Vidva o tem pričujeta mladim. Zakaj se vama zdi to pomembno?
Petra: Misliva, da se o tem veliko premalo govori oziroma informacije, ki so dandanes dostopne mladim, niso takšne, da bi vodile do srečnega in izpolnjujočega življenja. Pogled na spolnost je izredno izkrivljen. Družbeni pritiski mlade vodijo v vedenja in dejanja, ki jih na neki ravni obžalujejo oziroma spoznajo, da niso dobra za nas.
Odločitev za poroko mi je prinesla največjo svobodo tega sveta, kar je za današnjo družbo popolnoma nelogična trditev. Svobodo zaradi tega, ker bo Nejc z mano do konca življenja – z mano, točno takšno, kot sem. 😊 Kaj je večja svoboda od tega?
Nejc: Ena največjih motivacij za to je v kontekstu okoliščin današnje družbe. Če pogledamo današnje stanje, midva pravzaprav govoriva o protikulturi. Mladim je to privlačno zato, ker tudi znotraj katoliških krogov ne dobijo veliko informacij in pričevanj. Srečanje sva vedno oblikovala tako, da je tematika zadela iz nule.
Petra: Poveva svojo izkušnjo, nato pa prepuščava, da posreduje Bog.
Kako se ob službah, skrbi za hčerki in pričakovanju tretjega otroka posvetita drug drugemu?
Petra: Šele pred kratkim sva začela otroke za nekaj časa puščati v varstvu, ker prej preprosto nisva čutila potrebe po tem. Zelo namreč uživava v družinskem življenju. Ne hodiva na kakšne posebne zmenke. Veliko se pogovarjava: med kosilom ali večerjo, ko gremo na igrišče … Otroka seveda sodelujeta s svojimi glasnimi vzkliki. Šla sva na koncert Bocellija z dojenčkom v nosilki. 😊 To je bil recimo čas za naju.
Nejc: Še zdaj ju pustiva v varstvu le zato, ker morava kaj narediti in veva, da recimo njima ne bi bilo zanimivo ali da se fizično ne da delati z njima ob sebi. Ne da si ne predstavljava, da bi bila nekaj dni brez otrok, ampak nama je lepo biti ob njima, to je del najine vzgoje. (ljubeče pogleda Petro) Ampak te moram večkrat povabiti, da greva kam sama.
Midva živiva svoje življenje, svoje hobije, ampak skupaj z otroki. Ko počnem kaj, kar mi je fajn, se pridruži tudi hči in to potem počnemo skupaj. Gremo na igrišče, kjer jaz tečem, otroka pa za mano. Skupaj se spuščamo po toboganu, sestavljamo lego kocke. Ni ti treba spremeniti ali opustiti hobijev, ko imaš enkrat družino, samo prilagodiš jih.
Petra: Nejc recimo vsak dan prebere vsaj nekaj strani v knjigi. Če mene ni doma, se on usede na tla, vzame svojo knjigo in jo lahko učinkovito bere. Punci bosta prišli zraven, vzeli vsaka svojo knjigo in bosta “brali” tudi oni. Ni ju treba animirati.
Moj nekdanji župnik Janez Žabot je nam vedno govoril, da so otroci gostje v družini staršev. Poslani so nam v varstvo in bodo enkrat šli. Tisto, kar bo meni ostalo, je moj mož in najin odnos je tisti, ki ga morava graditi. Zraven pa še otroci zraven kaj profitirajo.
S kakšnimi vprašanji sta se v postnem času na vaju obračali vajini hčerkici?
Petra: Vsak večer zaključimo molitev s pesmico. Med božičem in postom je bilo zelo kratko obdobje, sledila je kar brutalna menjava pesmi. Starejšo je tako zanimalo, zakaj ne pojemo aleluje. Pritegnila jo je tudi postna okrasitev v cerkvi pred oltarjem. Najmlajša je še premajhna, da bi lahko stvari tudi sama izrazila.
Nejc: V bistvu nič ne prilagajava in ne predstavljava na otroški način. Samo na enostaven način moraš povedati to, kar mi verjamemo. To je velikokrat težko, ampak ni namena, da bi karkoli skrival. Navsezadnje otroci vidijo, da to tudi živim. Najstarejša v takem obdobju, ko to preprosto srka in velikokrat sprejme kot nekaj samoumevnega. Ravno zato je pomembna tudi zunanja priprava.
Kako v vaši družini osmišljate bistvo velike noči? Kaj ta praznik pomeni vama?
Nejc: To je naša identiteta. To, da je Kristus premagal smrt in nam na ta način izkazal ljubezen, je velik nagovor, kako bi jaz kot kristjan moral živeti: umirati za svoje bližnje.
Petra: Za poročni evangelij sva si izbrala odlomek umivanja nog pri zadnji večerji. Ta izkaz ponižnosti in služenja drugemu kaže, kako želiva služiti drug drugemu kot zakonca. To me zelo nagovarja.
Če pa razmišljam o odnosu do svoje družine, otrok, me najbolj nagovarja: ni je večje ljubezni od te, da je dal življenje za nas. Skoraj bolj kot samo velikonočno veselje.
Nejc: Pomen velike noči je v tem, da je imela smrt na veliki petek smisel. Ta zmaga nad smrtjo je v resnici potrditev smisla velikega petka.
